Utrjevanje dediščine

Ameriški predsednik Barack Obama je pred najširšo javnostjo v torek stopil neuklonjen in samozavesten, nekateri so rekli celo predrzen, kot da njegova stranka ni bila na volitvah pred dvema mesecema hudo potolčena.

V zadnjem stoletju ni noben demokratski predsednik pred njim nagovoril toliko republikanskih kongresnikov. Zadnjič so v takem številu sedeli leta 1930 pred republikancem Herbertom Hooverjem. Toda Obamo to ni niti malo zmotilo in je mirno naštel več ukrepov, za katere je vnaprej jasno, da nimajo nikakršnih možnosti za uspeh.

Njegova jadra je napel veter gospodarskega vzpona države, ki spet oživlja tudi do zdaj hudo ovenelo zaupanje državljanov v Belo hišo. Osvobojen nenehnih preračunov o prihodnjih volitvah se je vrnil k svojim političnim koreninam in republikancem pred očmi mahal z liberalno vizijo države (za ameriške razmere), tako da se je najbolj konservativnim kongresnikom desnice skoraj kadilo iz ušes. Čeprav je hkrati na besedni ravni poudarjal, da morata stranki premagati globoka nesoglasja, pesimizem o političnem soglasju pa je celo imenoval »napačen cinizem«.

Toda barvna paleta ZDA je zelo jasna, ameriška politična mavrica je ta hip samo modra (demokrati) in rdeča (republikanci), brez vmesnih odtenkov. »Edini verjeten logični sklep o njegovem nagovoru je, da poskuša pridobiti politično prednost tako, da republikance spravlja ob pamet,« je ocenil konservativni Wall Street Journal in kongresnikom desnice svetoval, naj se ne zmenijo za predsednikove »mentalne zlorabe«. Po drugi strani je liberalni New York Times predsednika opozarjal, naj ne naseda lažnim obljubam o kompromisih in ne sklepa političnih kupčij z desnico.

V prihodnjih dveh letih nas tako čaka dvoboj med kongresom, ki bo neutrudno sprejemal zakonodajo po merilih desnice, in predsednikom, ki jo bo nič manj neutrudno zavračal z vetom, hkrati pa z izvršni ukazi poskušal uresničevati svoje zamisli. Zato nekateri analitiki opozarjajo, da ta spopad lahko še bolj utrdi ideološke okope obeh strank in poglobi nezaupanje med njima. Pa čeprav so volivci naveličani politične ohromelosti Washingtona in nezmožnosti obeh strani, da sklepata kompromise (kar sicer ni le zgolj ameriška zamera političnim izbrancem).

Obama v zadnjih dveh letih ne samo utrjuje svojo predsedniško zapuščino, ki jo desnica skoraj za vsako ceno napada že od prvega dne, temveč uokvirja razpravo prihodnjih volitev. V torek je bilo skozi njegove besede mogoče slišati liberalno krilo demokratske stranke, česar Hillary Clinton – za zdaj najverjetnejša kandidatka demokratov in politična pragmatičarka – ne bila ravno vesela, saj s tem tudi njeno kampanjo odmika od sredine.

Bela hiša je vprašanje gospodarske pravičnosti postavila v središče ameriške politične razprave, kar pomeni, da se mu ne bo mogel izogniti noben resen (predsedniški) kandidat. Tudi republikanci, ki so prepričani, da je najboljša pomoč revnim nižanje davkov premožnim, bodo morali najti kakšno bolj očarljivo zamisel za dvorjenje srednjemu sloju.