Tiskane izdaje
V Gambiji, revni afriški deželi, ki ima podobno število prebivalcev kot Slovenija, je šestdeset odstotkov žensk obrezanih, v plemenu Mandinka pa z britvicami porežejo klitorise in celotne sramne ustnice osemdesetim odstotkom žensk ter jih trajno pohabijo. A to je tudi dežela zelo ljubeznivih ljudi, kakršne srečate redkokje na planetu.
Na drugi celini, v Indiji, je enako velika in še večja revščina. V dogovorjenih porokah omožijo deklice, mnoge proti njihovi volji, v muslimanskih skupnostih jih izolirajo pred svetom in prepovedo šolanje, v nižjih kastah pa na grmadah zažigajo vdove in dekleta, ki se poročijo proti volji svojih staršev. A to je tudi dežela izjemne duhovne kulture, iz katere se, če omenimo samo jogo, napaja velik del zahodnega sveta.
Na vsako družbo so mogoči različni pogledi na njene dobrine in pomanjkljivosti, na njene vrhove in globeli. Tudi pri nas je za nekoga krščanstvo Sveto pismo in božje zapovedi, za drugega Vatikan in katolištvo, za tretjega največja imperialna institucija, za četrtega opij.
Koliko nas se enači z vrednotami antihumano naravnanega neoliberalizma? So naša prepričanja in mnenja nekaj dokončnega in trdnega ali se skozi življenje spreminjajo? In vidimo običajno tisto, kar hočemo videti. Za zahodnjake k podobi Severne Koreje sodi militantnost in totalitarni ekstremizem.
Tabloidni angleški mediji so gostovanje Laibacha v Severni Koreji pospremili z naslovi, da so fašisti v nacističnih uniformah. Zraven so pripeli fotografijo fantov v srajcah. Nasprotno je grška Siriza v istih medijih žela zgražanja, ker sta Cipras in Varufakis na pogovore v Bruselj prihajala samo v srajcah brez kravate.
Odsotnost kravate je pomenila eksces, upor zoper kodeks pravil vedenja bruseljske elite. Mediji so torej videli uniforme tam, kjer jih ni bilo, in jih zahtevali tam, kjer naj jih sploh ne bi bilo. Razlike med obleko in uniformo so postale konstrukti za trenutne ideološke in vrednostne potrebe.
Tudi v Severni Koreji živijo ljudje, ne samo oblast. Kot v filmu Trumanov šov, so v studiu s scenskimi kulisami, v (po njihovem) najboljšem od vseh svetov, a pravzaprav v resničnostnem šovu, nad katerim se naslaja zahodni svet in jih pomiluje, ker sebe vidi kot boljšega in naprednejšega.
Res so izolirani, v vakuumu vrednot svoje družbe, morda res v deželi Fritzlovih, kot je v zadnji Sobotni prilogi koncert Laibacha v Severni Koreji osvetlil Slavoj Žižek, in morda nekateri to tudi vedo. Morda pa jim je ta izoliranost ohranila tudi kaj, kar je naša družba izgubila, recimo toplino in prijaznost, o kateri govorijo vsi, ki so to deželo obiskali.
Dragoceno je graditi mostove med ljudmi. V vsej naši raznovrstnosti. Do vsakega človeka na planetu. Kajti vsak od nas ima za vratom svojega Fritzla. V Gambiji imajo Fritzli v rokah britvice. V Indiji grmade. V Severni Koreji režim. Mi, če ne drugega, diktat kapitala, menedžerske snajperiste, ki v imenu dobička odstreljujejo ljudi v uboštvo.
