V drugi purgatorij

NLB, z njo pa tudi gospodarstvo in davkoplačevalci, gre zdaj skozi drugi veliki purgatorij v zadnjih dvajsetih letih. S to razliko, da je bilo na začetku 90. let čiščenje bančne luknje in slabih posojil iz svinčenega komunističnega obdobja manjši šok za državo in davkoplačevalce, kot je sedanje orjaško spopadanje s posledicami slabih posojil iz obdobja, ko je bila Slovenija že tržna in demokratična »zgodba o uspehu« ali pa »svetilnik« Evropi na začetku 21. stoletja. Ironija zgodovine, ali pa farsa, če uporabimo misel filozofa.

Ob težkih ranah preteklosti in nič kaj obetavnih makroekonomskih napovedih sploh ni čudno, da v NLB zdaj pri pogledu naprej prevladuje konservativni pristop. Z novo strategijo se bo NLB še naprej krčila: če je njega dni imela tretjinski ali celo večji tržni delež, je zdaj cilj obdržati vsaj 20 odstotkov slovenskega trga.

Paradoksalno: NLB, zdaj polna kapitala, bo v prihodnje manj pomembna in velika, kot je bila. Bilančna vsota banke – njena rast je bila prvovrstni adrenalinski izziv za uprave pred petnajstimi leti – se v skladu z novo strategijo še štiri leta ne bo povečala. Se bo torej nekoč mogočna banka, dragulj v kroni nacionalnega interesa, v prihodnje res spremenila v zaspano »habsburško hranilnico«, kot namigujejo nekateri, z aluzijo na sedanjo upravo, v kateri prevladujejo bančniki iz severne sosede? To bo popolnoma odvisno od lastnice – države ter nadzorniške in vodstvene ekipe v NLB. Država bo morala najti za banko primernega strateškega investitorja, bančniki pa se bodo morali odzivati na poslovne priložnosti in dobro odmeriti, komu in za kaj odmerjajo posojila. Pa na dobiček naj ne pozabijo: če bo NLB še naprej potrebovala državne dokapitalizacije, bi jo bilo, če parafraziramo znanega ekonomista, res najbolje kar zapreti.