V govorici simptomov

Do zdaj znane okoliščine za izredno sejo skupščine Zdravniške zbornice Slovenije so bile z javnim pismom predsednice Zdenke Čebašek Travnik postavljene v razširjeno perspektivo. Predsednica je precej jasno govorila o tem, kako je bila soočena z nespodobnimi predlogi, ki bi jim morala ustreči, da bi kot predsednica lahko obstala. Glasovanje o nezaupnici, potem ko je funkcijo predsednice opravljala tako malo časa, da večjih napak pravzaprav še ni mogla storiti, ni le nenavadno, temveč precej simptomatično. Tako zelo, da bo ne glede na izid glasovanja vredno pozornosti in analize, kaj se v zdravniški sferi pravzaprav res dogaja. Vpetost organiziranega zdravništva v sistem javnega zdravstva, v zdravstvene institucije, v katerih zdravniki delajo in kjer se pretaka zelo veliko denarja, ni nekaj, kar bi šlo ali bi smelo iti mimo interesa in pozornosti javnosti. Zdravniška zbornica kot izvajalka javnih pooblastil je tako še kako vpeta v ta javni interes, posebno če obstaja sum, da se prek nje potencialno izpolnjujejo tudi osebni, zasebni in lobijski interesi.

In prav iz te smeri je Čebašek Travnikova naslovila svoja pojasnila javnosti. Po eni strani se je v javnosti utrjeval zelo nelogičen očitek o njeni visoki plači. Nelogičen zato, ker ne presega plače dveh predhodnikov, ki se jima plača nikoli ni očitala. In logičen, če verjamemo predsedničini tezi, da je s prvimi ukrepi stopila na prste močnim skupinam, ki so si iz zborničinega denarja izplačevali bogate rente. Kakšne, širša javnost še ni izvedela, prav pa bi bilo, da bi za to izvedelo zdravništvo, ki s svojimi članarinami ta cehovski sistem tudi vzdržuje. Nenavadna pravna potegavščina z delegatskim sistemom, ki lahko obide voljo širšega članstva, pa je že sama po sebi tudi simptom. In reči je treba zelo jasno: argumenti tu niso na strani napadalcev.