V igri protislovij

V ponedeljek objavljena anketa Dela je posnela precej nedvoumno mnenje ljudi: več kot polovica jih misli, da je nastalo politično krizo mogoče učinkovito rešiti s predčasnimi volitvami. Le manj kakor enajst odstotkov ljudi meni, da bi bil problem rešen z odstopom premiera Pahorja, nekaj pod trinajst odstotkov pa jih misli, da bi morala koalicija poiskati novega mandatarja. To skladno z določili ustave pomeni, da več kot polovica vprašanih ob menjavi predsednika vlade hkrati tudi zahteva, naj predsednik države razpusti državni zbor. Nezaupnica, ki jo sprožijo poslanci, je namreč lahko le konstruktivna, torej starega lahko zamenja le novoizvoljeni premier.

Tudi če to ne bi bilo nikomur všeč, ima v rokah ključ do izpolnitve ljudske volje nepriljubljeni premier Borut Pahor. Razpust parlamenta lahko ljudstvu na ljubo omogoči tako, da predlaga glasovanje o zaupnici vlade, potem vlada v parlamentu ne dobi podpore, državni zbor v tridesetih dneh ne izvoli novega premiera, šele nato predsednik države razpusti državni zbor in razpiše predčasne volitve. Toda zakaj bi to storil, če hkrati isti ljudje v večini menijo, da njegov odstop ne bi učinkovito rešil politične krize?

Po ponedeljkovem »kar tako« odstopu ministrice za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Duše Trobec Bučan se je oglasil predsednik Desusa Karl Erjavec z nadvse predvidljivo izjavo: stranka ne bo predlagala novega kandidata za ministra, sam pa bo kot predsednik stranki predlagal izstop iz koalicije. Erjavec torej ne sledi konstruktivnemu, temveč destruktivnemu scenariju, ki ne more pripeljati k predčasnim volitvam, temveč utrjuje politični krč.

Opozicija prav tako zahteva predčasne volitve, čeprav ve, da mimo opisane Pahorjeve (samo)iniciative niso niti mogoče niti verjetne. Natančno tudi ve, da zavajanje javnega mnenja ne bo pripomoglo k rešitvi politične krize, toda hkrati upa, da bo v takšnih razmerah zase lahko iztržila absolutno oblast.

Ožja koalicija je na drugi strani ves čas zahtevala konsolidacijo vlade in ni mogla razumeti Pahorja, ki je politično pestoval Karla Erjavca, saj je bilo jasno, da mu bo prvi in ob prvi resni priložnosti porinil politični nož v hrbet. Zamudila je čas, ko bi bila Pahorju lahko postavila pogoje, najmanj tega, da njegova samovšečnost in taktiziranje z Erjavcem ne smeta ogroziti potrebnih strukturnih reform. To pomeni, da si je pri ljudeh zapravila kredit kompetentnosti, poleg tega je v javnosti pustila prepričanje, da ne obvladuje lobijskih apetitov, ki nenehno načrtujejo megalomanske vdore v javne finance, medtem ko bi ljudje morali zaradi krize zategovati pas.

Tako na suhem ostaja javnost, ki je sama povsem ujeta v protislovne interese upokojenske, študentske, delavsko-sindikalne, podjetniške, zdravniške, šolniške in številnih drugih populacij. Njihov skupni imenovalec sta prav protislovnost v interesih in posledično nezadovoljstvo z vlado, ki ni sposobna zagotoviti statusa quo, dvajset let zaščitne blagovne znamke slovenske tranzicije.

V tem je pravzaprav protislovje, kajti Pahor v svojem nemogočem političnem položaju končno bolj kakor vlado pooseblja kar Slovenijo v njeni lastni negibnosti in nepripravljenosti soočiti se z gospodarsko, politično in socialno resnico o sebi. Z drugimi besedami povedano: tako kakor na ravni (družbenih) strukturnih reform se država slovenskih državljanov zaradi svoje protislovnosti tudi na politični ravni spogleduje s kaosom.