V logiki močvirja

Tožba SDS proti državi zaradi vpliva sojenja v aferi Patria na volitve 2014 bi lahko kot še en flop sodila na seznam neracionalnih jurišev te stranke na nebo. Kot taka si tudi ne bi zaslužila pozornosti, bolj oceno, da njen predsednik spet podžiga strasti svojih političnih vernikov in da s tem manevrom tone v močvirju, ki ga bo na koncu pogoltnilo. Prav na tej točki pa primer postane zanimiv, kajti krivdo za svoj samopropad v liniji tovrstnih lastnih napak, hoče ta stranka naprtiti sodnim institucijam države. Povrhu od države, ki se napaja iz denarja državljanov, še zahteva odškodnino in ukrepanje proti sodni veji oblasti. Take zahteve v državljanih lahko povratno sprožijo sorazmerno mero jeze in enakorodno zahtevo po odgovoru na vprašanje, koliko bi bila vredna tožba proti SDS in Janezu Janši za njegovo očitano nelegalno trgovino z orožjem, za onečaščenje pravne države, za dolgoletno uničevanje slovenske demokracije, gospodarstva itn. Tu pa je še nekaj vzporednih zaznav.

Z zahtevo, da mora država SDS za odškodnino plačati natanko 886.275,37 evra, je stranka pravzaprav nakazala, da ji politika ni državniška (da ne rečemo državotvorna) kategorija, temveč hladno in na decimalke natančno izračunan biznis in predvsem bitka za oblast. Druga zaznava je, da se pri zahtevi ni zavedela svoje nespametnosti, saj bo od zdaj na vsakih prihodnjih volitvah zelo težko pridobila naklonjenost volivcev, ki pa so tudi davkoplačevalci: sporoča jim, da bodo morali plačati za skoraj milijon evrov več davkov, da bi jim spet vladala stranka in premier, ki sta se na sodišču iz obtožb o kriminalu izmotali zaradi pravnega formalizma in ne zato, ker vsebinske postavke tožilstva ne bi stale ali ne bi odražale resničnosti kriminala v poslu s Patrio. Pri ljudeh v sodbah namreč politiki ne uživajo nadstandardnega pravnega varstva in njihova izvestna prepričanja utegnejo imeti večjo težo kot materialni dokazi, izpeljani po načelih pravne doktrine.

Večji standard varstva, ki ga strankam v postopku zagotavlja pravni sistem, bi SDS morala vzeti kot poklon države Slovenije, in ne kot priložnost za politični potres, v katerem bo največ ruševin na svojo glavo dobila prav ona sama. Obrnjena logika tega dejanja bi namreč šla v povsem enake ideje o oceni škode, ki sta jo državi doslej zadala SDS in Janša. V tem razmisleku bi država lahko premišljevala o ponovnem odprtju primera trgovine z orožjem pred sodiščem in o retroaktivnosti zakonov. Škoda, ki je bila takrat povzročena, bi se z nekaj poljubnosti, ki pa bi bila enaka, kot ta, ki jo je zdaj pokazala SDS, lahko ocenila na nekaj deset milijard evrov, posebno če bi vanjo vključili še divjo tretjo privatizacijo med letoma 2004 in 2008.

Toda to so le poljubna razmišljanja, ki imajo lahko le politično težo, ne morejo pa imeti retroaktivnih pravnih posledic. Predlog SDS zato ni mogoče razumeti drugače kot politični ekshibicionizem, še enega v seriji že videnih. In kot rečeno, gre za logiko močvirja ...