V zunajzakonski skupnosti

Blagohotno začnimo s tem, da je to aktualno dogajanje, ki se je v parlamentu, pa tudi zunaj njega, zgostilo pretekli teden. Potem manj blagohotno vpeljimo pojme, kot so dvoličnost, predmodernost in družbeni incest. Sledi razlaga, in ta naj se začne s pohvalo: z novelo zakona o poslancih, ki uzakonja ločitev dveh funkcij (poslansko in župansko), je parlament v sedmem poskusu ustrelil v srce domačijsko-političnega korporativizma, razsejanega po vseh strankarskih in ideoloških vrtovih slovenske zemlje.

Dan pred tem je v drugi obravnavi družinskega zakonika (rekli so, da ponevedoma) sprejel dopolnilo o registraciji zunajzakonske skupnosti med moškim in žensko. To, če bi predlog zakona prestal tudi tretjo obravnavo, v bistvu pomeni, da država ukinja neformalni, četudi resen odnos med partnerjema in prostovoljno (formalno) državno poroko dopolnjuje še z neprostovoljno državno poroko.

Potem je tu predlog SLS o svetu modrecev, ki pa gre v obrnjeno smer: formalno vzpostavljen parlament in izvoljene politike zaradi očitne krize državnosti (to o krizi državnosti imajo prav!) naj se razglasi za nekompetentne in opravilno nesposobne, njihovo vsebinsko delo naj na podlagi pravih nacionalnih občutij, »zdravega razuma« in patriotske ljubezni do domovine prevzamejo kompetentni »očetje naroda«, kajti njihov razum je nad formo ustave, ki zapoveduje zakonodajno (parlamentarno) proceduro. Predlog o svetu modrecev deluje kot predlog, ki veljavni ustavi na ravni državne ureditve iz poslanskih klopi želi podtakniti zunajzakonsko skupnost. Recimo, da je to precej nevarna situacija, kajti država bi nedopustno visoko vstopila v intimno (v procesu modernizacije pridobljeno) osebno svobodo posameznikov, medtem ko bi se v ustavnih zadevah prepustila pravnemu voluntarizmu in domačijski poljubnosti.

Problem seveda ni le v zgrešenih konceptih, ki ne prenesejo preizkusa modernosti, temveč tudi v dvoličnosti in družbeni incestnosti, ki spremlja vse to dogajanje. V stranki, ki je predlagala registracijo zunajzakonske skupnosti, mrgoli primerov t. i. koruzništva, zakonolomstva ipd., pa z državnim grezilom bezajo v zasebno intimno razmerje med pari, ki svoje mnogo čistejše intimnosti – recimo, da je to prišlo z razvojem človekovih pravic – očitno ne želijo deliti z državo.

V drugi (in še kakšni) stranki mrgoli županov državnih poslancev, ki propagirajo regionalni interes proti centralizaciji, pa se znova in znova izkazuje, da delujejo kot lokalni šerifi in z močjo dvojne oblasti delajo predvsem v svojo korist. Ne nazadnje tloris kvarnega lobiranja in politična zgodovina tajkunstva (če o gradnji cest še ne spregovorimo) dokazujeta, da Slovenija potrebuje največjo mogočo mero delitve moči, oblasti, samoomejevanja in oster razloček med civilno družbo in oblastjo. Kako je problem v nasprotnem, dokazuje, da so sedemkrat poskusili uzakoniti nezdružljivost poslanske in županske funkcije, in dejstvo, da je solidna (leva) parlamentarna večina potrebovala tri leta za nekaj, kar je bilo dogovorjeno s koalicijsko pogodbo. Tokrat naj bi uspelo, toda skeptiki napovedujejo, da zakon v tem mandatu zaradi lobiranj v državnem svetu in morebitni novi obravnavi ne bo prišel v veljavo.

Ne glede na prihodnost je bilo ljudem, ki naj bi si v pokojninski reformi zategovali pasove, poslano sporočilo. Parlament se v tej zadevi ni razločil na levo in desno, temveč na poslance, ki so se glede politične moči in zaradi korupcijskih nevarnosti, ki jo spremljajo, pripravljeni samoomejiti, in na tiste, ki za nobeno ceno tega niso pripravljeni storiti. V širšem pogledu je prek take drže videti tudi razliko med moderno in predmoderno Slovenijo. Tudi med poslanstvi, ki naj pripadajo posameznikom in civilni družbi, ter državo, ki naj bo čim tanjša, zato pa pregledna, nadzorovana in učinkovita.

Razlika med urbanim in ruralnim v politiki je šla že doslej vštric z razliko med modernim in predmodernim pojmovanjem Slovenije. Veliko nesporazumov v parlamentu je nastalo zato, ker politiki ne poznajo temeljnih resnic o razvoju meščanske družbe.

Druga raven nesporazumov je v nekritični lojalnosti poslancev do strank, ki često vodi v dvoličnost. Potem sta tu še korupcija in puhoglava zloraba oblasti in moči, ki je v času zadnjih dveh vlad pravzaprav pripeljala v krizo državnosti. Zakon o nezdružljivosti funkcij je, če bo vzdržal, protiukrep v pravo smer.