Vaja iz slovencologije

Sedel sem na dogodku, ki ga je pripravila ugledna slovenska kulturna ustanova. Nastopili so poklicni glasbeniki in njihove takte je usmerjal uveljavljen dirigent. Zaprl sem oči in poslušal, a nisem mogel uživati v koncertu, ker je postajal orkester vse bolj razglašen. Zalotil sem se, da namesto glasbe slišim samo še napake in sestavljam razlago, zakaj sedim na tako slabem nastopu.

Dirigenti imajo zelo dober posluh, ki ga morajo med izobraževanjem dokazati na številnih nastopih in izpitih, zato je zagotovo opazil razglašenost svojega orkestra. Ta pomanjkljivost se skoraj gotovo ni pokazala šele na nastopu – poklicni glasbeniki se težko izgovarjajo na slab dan –, ampak bi jo moral opaziti že na vajah. A je kljub temu nastopil z neuigrano zasedbo.

Predstavljal sem si, da je dirigent skoraj gotovo opazil pomanjkljivosti in zelo hitro ugotovil, kateri glasbeniki kvarijo zvočno podobo orkestra, ne hodijo na vaje in ne upoštevajo njegovih navodil. Po nekajmesečnem pregovarjanju in prošnjah jim je zagrozil, da bodo morali zapustiti orkester, če ne bodo korektno odigrali svoje glasbene vloge. Preden je lahko uresničil grožnjo in odpustil neprimerne glasbenike, pa ga je direktor povabil na zaupen pogovor.

Pojasnil mu je, da dveh glasbenikov ne more odpustiti, ker sta zaposlena za nedoločen čas in zaščitena zaradi starosti. Enega so morali vzeti zaradi vplivnega sorodnika na kulturnem ministrstvu, ki določa proračun kulturnih ustanov. Druge tri so morali zaposliti, ker so jih uspešno tožili pred delovnim sodiščem, in ne morejo tvegati novih tožb ali celo odškodnin. A to še ni vse, je dodal direktor. Če kogar koli odpustimo, ne bomo mogli vzeti novega glasbenika, ker velja stroga prepoved zaposlovanja. Zato se bo moral dirigent nekako znajti s starim orkestrom.

Dirigent se je znašel v hudi poklicni in človeški zagati. Vedel je, da mu je direktorjeva odločitev spodkopala avtoriteto pred glasbeniki, saj so bile njegove grožnje prazne in jih nikoli več ne bo mogel uporabiti. Iz glasbenikov, na katere je bil obsojen, verjetno nikoli ne bo mogel sestaviti dobrega orkestra. Vodstvu bi sicer lahko postavil ultimat – ali se poslovijo glasbeniki ali napiše odpoved –, vendar je vedel, kakšen bo izid. Direktor bo poiskal dirigenta, ki bo pripravljen preslišati razglašeni orkester, on pa ne bo nikjer dobil drugega dirigentskega dela, ker ga bodo imeli za težavnega. Zato se je sprijaznil z usodo in posledice so se slišale tudi na koncertih.

Svojo razlago sem poiskal v priljubljenem žanru slovenskih komentatorjev – slovencologiji, kjer avtor iz osebne anekdote izpelje model delovanja slovenske družbe.

V njej nastopajo vsi običajni slovencološki liki: nedotakljivi zaposleni, oportunistični direktorji in razočarani idealisti, ki se morajo prilagoditi zakonitostim domačega sistema, da jih ne izloči. V takšni razlagi pa ni bilo prostora za pomislek, da morda dirigent ni znal motivirati glasbenikov in jih ni poslušal, ko je vztrajal pri svojem načinu dela. Ničesar ne izvemo o motivih ljudi, ki so veliko let trdo vadili, se posvečali glasbi in končali akademijo, a kljub temu nastopajo v razglašenem orkestru. Enako neznane so okoliščine, v katerih direktor vodi svojo ustanovo – kakšnih zakonov in pravilnikov se mora držati ter kaj vse so mu zapustili predhodniki.

Poskusi razumevanja teh okoliščin še ne pomenijo opravičevanja slabega dela, površnosti in napak. Slabo vodenje je velik problem v številnih podjetjih in organizacijah, saj je strokovna avtoriteta v majhnih in zaprtih okoljih prej ovira kot možnost za napredovanje na vodstvena mesta. Toda nobenega orkestra, organizacije, delovnega kolektiva ali države ne more rešiti samo karizmatičen dirigent, ki se s podporo vodstva znebi šibkih členov, najame vrhunske sodelavce, uveljavi načelo zaslugokracije in uresniči umetniško vizijo – kar je pogost slovencološki ideal.

Za dober koncert namreč ne potrebujemo najbolje plačanih glasbenikov, genialnega dirigenta in popolnih delovnih razmer. Veliko glasbeno umetnino lahko glasbeniki odigrajo šele takrat, ko skupaj z dirigentom začutijo, da je orkester bistveno več kot le seštevek posameznikov in njihovih sebičnih motivov. Takšen občutek pa je mogoče doživeti samo v okoljih, ki namesto tekmovalnosti, strahu in boja za obstanek spodbujajo ustvarjalno sodelovanje. Vrlino, ki je najbolj manjkala tudi na mojem nesrečnem koncertu.