Varnejše, a spet prezrto

Marčni podpis 68,3-milijonske pogodbe za dve od treh faz prenosa izrabljenega jedrskega goriva iz bazena z vodo v varnejše pasivne suhe zabojnike – tretja faza ob koncu obratovanja Nuklearne elektrarne Krško (Nek) bo stala še nekaj deset milijonov evrov – se je zgodil mimo radarjev slovenske javnosti.

Začasna rešitev za izrabljeno gorivo, ki se dokončno odlaga na vsaj 60 let v prihodnost, za dnevno politiko ni dovolj aktualna. Ne glede na to, da je gama sevanje goriva precej nevarnejše od nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (NSRAO), ki bodo svoje odlagališče dobili leta 2021, in da je prav izpad hlajenja bazena z izrabljenim gorivom povzročil radioaktivno nesrečo v Fukušimi.

Za državo, ki že osem let zamuja s sprejetjem energetske strategije – Nek zapreti, ohraniti ali zgraditi Nek 2? – in novelacijo programa razgradnje Neka s sodobnejšo oceno resničnih stroškov jedrske energije to niti ni presenečenje.

Kritiki potencialno izjemno nevarne jedrske energije bodo vedno prisotni. A po drugi strani morajo tudi najbolj kritični priznati, da so za pozitivne spremembe pri ravnanju z jedrskimi odpadki v zadnjem dobrem desetletju zaslužni prav zaposleni v Neku– in ne naši izvoljeni zastopniki.

Brez podpore zaposlenih v Krškem pri iskanju lokacije za odlagališče NRSAO in brez imenovanja nekoč v Neku zaposlenega Tomaža Žagarja za direktorja Agencije za radioaktivne odpadke se Slovenija ta mesec nikakor ne bi mogla pohvaliti z začetkom pripravljalnih del za gradnjo odlagališča. In vodilni v Neku so predlagali predčasen prehod na suho skladiščenje.

S tem v Krškem sledijo varnostnim trendom razvitega sveta. Kljub 60 letom komercialne rabe jedrske tehnologije končnega operativnega odlagališča za izrabljeno gorivo nima niti ena država. Ob večkrat slišani usmeritvi uprave Neka – biti zgled jedrske varnosti in odličnosti v svetu – imajo prizadevanja slovenske jedrske energetike še en zelo pomemben cilj. Krepitev lastnega položaja. Podaljšanje obratovanja Neka za 20 let do leta 2043, za kar je suho skladiščenje prvi pogoj, je le del zgodbe. Ključni projekt drugega energetskega stebra, ki tudi zaradi ohranjanja investicijskega potenciala nasprotuje združitvi z zadolženim prvim, je še vedno Nek 2.

Bližnja zgodovina nas opozarja, da bi se javnost in politika morali pravočasno ukvarjati z energetskimi temami, ki močno sooblikujejo slovenske finance, gospodarski razvoj, varnost in zdravje.

V primeru izrabljenega goriva bo dokončna rešitev ključno determinirala stroške razgradnje Neka in s tem končno ceno elektrike iz Krškega. Ta ob sedanjih vplačilih v Sklad za razgradnjo Neka ostaja konkurenčna. V Gen energiji so prepričani, da se bo brez zvišanja vplačila do leta 2043 nabralo zadosti denarja za razgradnjo – sploh če se bodo države dogovorile za gradnjo cenejšega skupnega odlagališča za izrabljeno gorivo. A ker se še ne ve, ali bo razgradnja stala milijardo, dve ali tri, je treba prižgati radarje.