Varovalka za GSO

V Sloveniji bomo, kot kaže, prav kmalu privili še eno varovalko pred pri večini nezaželeno pridelavo gensko spremenjenih rastlin. Z novim zakonom o njeni omejitvi ali prepovedi, katerega predlog bo vlada najverjetneje obravnavala že na jutrišnji seji, bo tako zadoščeno tudi aprila uveljavljeni evropski direktivi, ki članicam EU omogoča prepoved ali omejitev pridelave gensko spremenjenih rastlin na njihovem ozemlju. Tudi če je ta dovoljena na evropski ravni.

Slovenija že dolgo sodi v krog evropskih držav, ki nasprotujejo pridelavi gensko spremenjenih rastlin. In te države so, z velikimi in vplivnimi vred, kot sta Nemčija in Francija, v večini. Zato ob podatku, da gensko spremenjene rastline, tiste tri, ki imajo dovoljenje za pridelavo v industrijske namene, pridelujejo le v Španiji, na Portugalskem, Češkem, Slovaškem in v Romuniji, najbrž ni najprimernejši očitek o starokopitnosti in nerazumevanju znanosti ter znanstvenih dognanj v dobro kmetijske pridelave. Če bi znanstvenikom, neodvisnim od interesov multinacionalk, ki proizvajajo in širijo pridelavo gensko spremenjenih rastlin, uspelo javnost z oprijemljivimi dokazi prepričati o neškodljivosti uživanja gensko spremenjenih rastlin, še zlasti če so pridelane z obvezno uporabo »spremljajočih« kemičnih pripravkov, se ne bi širil strah pred njimi. Le zakaj najnovejše ameriške raziskave kažejo, da si tamkajšnji potrošniki čedalje močneje želijo izbirati med gensko nespremenjenimi živili, če bi bilo tistih 80 odstotkov živil s pečatom GSO na njihovih prodajnih policah tako zelo dobrih in varnih?

Še najmanj so za širjenje tega strahu krivi mediji, kot prenašalci informacij s področja, kjer znanost pospešuje korake v smeri žlahtnjenja rastlin, premalo pa je na drugi strani sistematičnega spremljanja (ne)škodljivosti dolgoletne uporabe v prehranske namene, (ne)škodljivosti za okolje ipd. Potrošniki in najbrž tudi večina pridelovalcev pri nas si preprosto ne želimo »slepega« preizkušanja novih gensko spremenjenih sort tega ali onega kmetijskega pridelka in učinkov njihovega dolgotrajnejšega uživanja.

Previdnostno načelo z razlogom torej je gotovo vplivalo tudi na odločitev EU ob sprejetju direktive, ki na tem področju daje državam večjo pravno varnost, kot so jo imele doslej. Slovenija bo, kljub nasprotovanju skupine domačih znanstvenikov, z upoštevanjem te zakonske rešitve le še utrdila že pred leti sprejeto odločitev, da pri nas tudi zaradi ciljev in ukrepov kmetijske in okoljske politike ne bo pridelave gensko spremenjenih rastlin. To je bila tudi jasno izražena želja večine zainteresirane javnosti v enomesečni javni razpravi. Slovensko kmetijstvo naj svojo konkurenčnost gradi na kakovosti, višji dodani vrednosti kmetijskih proizvodov, ohranjeni naravi in biotski raznovrstnosti.

A to še ne pomeni, da se bomo ubranili uvoza gensko spremenjenih pridelkov. Dejstvo je, da države EU uvozijo dobrih 90 odstotkov krme za živali, večinoma gensko spremenjene soje; da je dovoljen uvoz 57 vrst gensko spremenjenih organizmov za industrijsko uporabo in enajstih za prehrano ...