Vatikanska internacionala

»Sem vaš veliki občudovalec,« je socialistični diktator Združenih držav polaskal marksističnemu poveljniku vernih. Tako nekako je zvenel začetek obiska ameriškega predsednika Baracka Obame pri papežu Frančišku v očeh najbolj zagrizenih ameriških konservativcev. Nekateri so ga videli kot romanje obledelega rockovskega zvezdnika k novi ikoni v vzponu. Papeža podpira 86 odstotkov ameriških katolikov (in 75 odstotkov vseh Američanov), njegov hladni nemški predhodnik je ogrel srca pol manj vernikov, tudi Janez Pavel II. za življenja ni presegel 59-odstotne podpore.

Ameriški predsednik, ki se opoteka pri 42 odstotkih, je le nekaj mesecev pred kongresnimi volitvami potreboval blagoslov moža, ki ga obliva tako blagohotna ljubezen ameriških volivcev. Pri čemer si vodji posvetnega in duhovnega imperija v idejah in bremenih nista daleč vsaksebi. Obama se je v četrtek najbolj razveselil knjižice z apostolskim nagovorom Radost evangelija, v katerem je papež Frančišek obsodil finančne špekulacije, preobilje kapitalizma in gospodarski sistem, ki izključuje revne. »Bral jo bom v Ovalni pisarni, ko bom najbolj razočaran, da mi bo dala moč,« je obljubil papežu Frančišku.

Oba sta se ob nastopu spopadla z nelahko nalogo, da popravita sloves globalnih korporacij, ki sta pred njima doživeli hude udarce za svoj ugled. Pri čemer sta različno uspešna. Nekdanji profesor ustavnega prava in aktivist civilne družbe je napol izvedel le eno socialno reformo (obvezno zdravstveno zavarovanje), vmes pa upravljal floto trotov, potrjeval liste za poboj in dovolil razraščanje nadzornega aparata, na katerega bi bili ponosni tudi v Stasiju. V državi, kjer je volilni sistem vse bolj v rokah kapitala, politični proces pa zamrznjen v navideznem ideološkem spopadu dveh bolj ali manj desnih strank, je predsednik poseben ujetnik sistema.

Podobno je tudi Jorge Mario Bergoglio ob transformaciji v Frančiška kljub besedam o revni in ponižni cerkvi postal ujetnik dvatisočletne tradicije, ki se le počasi otresa spon srednjeveških dogem. Čeprav se papež noče posvečati kulturnim vojnam, kot v ZDA pravijo ostrim razpravam o istospolnih porokah in pravicah žensk do splava, je ob obisku Obame tega opomnil, da je Vatikan na strani konservativne ameriške škofovske konference. »Umazano delo« pritiska na predsednika je sicer opravil vatikanski državni tajnik, kardinal Pietro Parolin, ki je izrazil nestrinjanje Svetega sedeža z brezplačno kontracepcijo v okviru reformiranega obveznega zavarovanja.

Bela hiša je bila bolj vesela opozoril, da so ZDA zastale pri reformi priseljevanja ter da varčevanje preostro posega v pravice najranljivejšega revnega sloja, saj je to v skladu z očitki na račun republikancev. Pri čemer Frančišek pogosto poudarja, da bi ob zapovedi »Ne ubijaj« potrebovali še zapoved o prepovedi gospodarstva neenakosti, saj tudi to ubija. V državi, kjer se razrašča utvara, da je »demokratični socializem« rešitev za Slovence, mnogi te besede razumejo kot potrditev takšnih usmeritev. Toda Obama in Frančišek kot sooblikovalca sodobnosti sta precej manj ambiciozna.