Več slik, več denarja?

Pisali smo o pripravi razstav, o tem, kako se dela lotijo umetniki in kako jih sprejmejo galerije. V kulturno uredništvo vsak dan prispejo vsaj tri vabila na odprtja razstav na slovenskih razstaviščih. Na prvi pogled je to razveseljujoče, a je le pesek v oči.

V zadnjem času je za umetnika, ki razstavlja, morda še najlepši trenutek odprtje. Stanovsko likovno društvo ZDSLU namreč pravi, da so razmere v likovni umetnosti v Sloveniji resnično zelo slabe, kar katastrofalne. V kulturnih institucijah, ki jih bolj ali manj v celoti subvencionira ministrstvo, vsakdanji kruh in mesečno izplačilo osebnega dohodka nista negotova. Čedalje težje pa je samozaposlenim v kulturi, ki jih delno sofinancira ministrstvo za kulturo, preostanek sredstev pa si morajo zagotoviti sami na trgu.

Umetniki dobijo za polletno delo, ki ga vložijo v svoje delo, za material in prevoz od 300 do 500 evrov (t. i. razstavnina), saj je denarja tudi v javnih kulturnih ustanovah čedalje manj. Ker trg ne deluje, so vse redkejši odkupi umetniških del. Časi, ko so jih odkupovala podjetja ali premožnejši posamezniki, so mimo. Državno subvencionirane galerije imajo na razpolago smešno vsoto za odkupe del, zasebne galerije pa ugotavljajo, da je resnih zbirateljev vse manj in da se manjša kupna moč prebivalstva zelo pozna tudi pri trgovanju z umetniškimi deli. Prodor na tuje trge je slab, tudi zaradi neustrezne državne finančne politike; ta po eni strani revno sofinancira izdaje katalogov, ki so pomemben dokument ustvarjalnosti umetnika, po drugi strani pa je ne zanima udeležba galerij na pomembnejših umetniških sejmih, kjer se spletajo ključne promocijske vezi.

Glede na splošne razmere, ko se na vseh področjih uvaja racionalizacija, je zanimivo razmišljanje kustosa Tevža Logarja, da bi kulturna politika kvantitativne kriterije zamenjala s kvalitativnimi. Kulturna politika institucije sili k »hiperproduciranju« razstavnih dogodkov, ki so velikokrat brez vsakršne refleksije. Po odprtju razstave je treba takoj začeti pripravljati naslednjo in to onemogoča širšo kontekstualizacijo razstavnih projektov in dejavnosti, kot so mediacija, neformalna izobraževanja, založništvo ipd. Če bi galerije zmanjšale število razstavnih enot, bi imele več časa za delo z umetniki, s tem pa bi bilo več tudi sredstev za posamične projekte. Spodbudno je, da je umetniška javnost vse bolj aktivna, vrstijo se pogovori, njeni predstavniki imajo jasne predloge in odločno nagovarjajo predstavnike kulturne politike. Vendar sta za dialog vedno potrebna dva.

Za zdaj je zadovoljstvo umetnika ob tem, ko slike na ogled postavi, kratkega daha. Siva in žalostna bo zato tudi prihodnost njegovega naroda, ki mu na načelni ravni ne zmanjka slavospevov umetnosti, v zaprtih sobah ministrstev pa jo z razdeljevanjem vse manjšega drobiža in z ohranjanjem obstoječih sistemskih razmer stiskajo v kot.