Večna skušnjava

Predlog spremenjenega zakona o državnem tožilstvu, ki ga je SDS vložila zaradi nezadovoljstva z odločitvijo državnotožilskega sveta v zadevi Škrlec, jutri v državnem zboru ne bo dobil podpore za nadaljnjo obravnavo. To je jasno po petkovi razpravi, saj so predlog največje opozicijske stranke, ki se zavzema za prenos pristojnosti za imenovanje in razreševanje generalnega državnega tožilca z državnotožilskega sveta nazaj na vlado (in državni zbor), podprli le v NSi, ki bi v kadrovanje v tožilstvu vnesla celo še bolj zaostrena lustracijska določila, kdo ne sme biti tožilec. Ne le nekdanji sodelavci udbe, kot je predlagala SDS, ampak tudi člani nekdanje komunistične partije. Cilj zakona, ki naj bi začel veljati dva meseca po uveljavitvi, pa je povsem jasen: razrešitev generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja. S sprejemom zakona bi namreč stekel nov postopek izbire prvega tožilca oziroma tožilke v državi.

Pred štirimi leti se je politika umaknila iz kadrovskih postopkov v tožilstvu. Spremembe so sovpadale z zaostrovanjem odnosov med tedanjo generalno državno tožilko Barbaro Brezigar in tedanjim pravosodnim ministrom Alešem Zalarjem zaradi zadeve Baričevič. Zalar je sebe in vlado umaknil iz kadrovanja v tožilstvu in breme odločanja in odgovornosti prenesel na državnotožilski svet.

Toda danes ni ključno vprašanje le, kako z morebitnimi zakonskimi popravki ohraniti primerno distanco med politiko in tožilstvom, ampak kako politiko umakniti tudi iz kadrovanja v sodstvu. Zaostritve med poslanci in sodnim svetom, ki smo jim bili priča v zadnjih mesecih, vse bolj utrjujejo prepričanje, da bi morali državnemu zboru odvzeti pravico imenovanja sodnikov. Pa ne samo zato, ker smo glede takšne ureditve unikum v Evropi, ampak predvsem zato, ker se vedno znova potrjuje, da se oblast zelo težko upira skušnjavam po političnem obvladovanju pravosodja. Še toliko težje, če se ima to s čim postaviti. Kljub slabostim je namreč kar nekaj rezultatov, ki jih dosega pravosodje, spodbudnih.

Res je nenavadno, da ima politika več besede pri izbiri sodnikov kot tožilcev, čeprav se tožilstvo po svojem ustroju – ne pa po vsebini dela! – bolj spogleduje z izvršno kot sodno oblastjo. Toda to še ne pomeni, da bi spet morali več politike spustiti v tožilsko organizacijo. Njena vloga je preveč pomembna. Od tožilcev je odvisno, ali se bo kdo kdaj znašel v kazenskem postopku ali se ne bo.

Iz izjav vlade je verjeti, da se bo političnemu kadrovanju odrekla, ne glede na to, kaj si o ravnanju državnotožilskega sveta v zadevi Škrlec misli pravosodni minister Goran Klemenčič. Povsem jasno je namreč dal vedeti, da bi predlagal Fišerjevo razrešitev, če bi bil za to pristojen. In ker so najslabše rešitve tiste, ki so pogojene ad personam, pri čemer tako Fišer kot Klemenčič ne skrivata nesimpatij drug do drugega, je dobro, da vlada zajame sapo in razmisli, kaj ji je storiti. Nekaj odgovornosti za to, da je pravosodje postalo talec brezobzirnih političnih manipulacij, si namreč lahko pripiše tudi sama.