Večni spopad

Pobudi sindikalnih central, s katero bi država spremenila definicijo minimalne plače, kaže dobro. Potem ko se ji je pred dnevi pridružila vladajoča SMC, imajo sindikati – za zdaj sicer res le v obliki političnih obljub – zagotovljeno veliko večino poslanskih glasov v državnem zboru. Podpise državljanov jim je pričakovano uspelo zbrati v rekordnem času, celotno akcijo pa so izkoristili, da so se po začasnem zatišju vrnili na družbeno prizorišče. Resnici na ljubo bi pobudo namreč lahko vložili tudi brez podpore državljanov, saj bi jo poslanci ZL, SD in še kdo gotovo bili pripravljeni vložiti namesto njih. A zakaj bi dali politikom prestiž za nekaj, česar oni sami niso bili pripravljeni storiti?

Odziv delodajalskih organizacij je bil pričakovano negativen. To je popolnoma legitimno. Tako kot se sindikati legitimno borijo za interese delavcev, se delodajalske organizacije legitimno borijo za interese delodajalcev in kapitala. Če so ti interesi v ravnovesju, lahko v kapitalizmu govorimo o zdravi družbi in stabilni ekonomiji. Zato je na prvi pogled toliko bolj nerazumljivo, da so se delodajalci obregnili prav ob problematiko minimalne plače. Ta je tudi po velikem zvišanju v kriznem letu 2010 še vedno pod pragom revščine. Z delodajalci, poslovnim modelom in delovnimi mesti, ki ob polni zaposlenosti delavcu ne omogočajo življenja onkraj revščine niti v času po krizi, pa mora biti nekaj hudo narobe.

V aktualni polemiki veliko delodajalcev, z njimi pa tudi minister za finance Dušan Mramor, nenehno ponavlja, da gre pri tej pobudi za zvišanje minimalne plače, kar je navadna manipulacija. Tega nihče ne zahteva. Splošna minimalne plače se je letos, zaradi uskladitve z inflacijo, zvišala za celih 1,3 evra. Bruto. Predlagana redefincija pomeni le to, da bi tudi delavci, ki so na minimalni plači, prejeli plačilo za nočno delo ter za delo v nedeljo in ob praznikih. Do tega bi bilo upravičenih zgolj več tisoč ljudi, in še to predvsem v dejavnostih, ki si to lahko privoščijo, kot je, recimo, varovanje, kjer imajo nekatera podjetja veliko večino zaposlenih na minimalni plači, lastniki pa so milijonarji. Tistih delovno intenzivnih dejavnosti, kot je tekstilna, pa niti znižanje minimalne plače zaradi globalnega pritiska na znižanje stroškov dela ne bi obvarovalo črne prihodnosti. Prav tako ni res, da je pobuda sindikatov kršitev letos doseženega socialnega sporazuma. Ta minimalne plače sploh ne omenja, saj je bila iz sporazuma umaknjena, ker se obe strani na pogajanjih o njej nista mogli zediniti.

Pravi razlogi za strah delodajalcev se skrivajo drugje, in sicer v bojazni, da bi uspeh sindikatov pri minimalni plač lahko dal zagon njihovim zahtevam za zvišanje vseh drugih plač. Ta bojazen delodajalcev je v smislu novih napovedi o še večji prihodnji gospodarski rasti upravičena. Podobnih »apetitov« se ob pogajanjih o plačni politiki javnega sektorja za leto 2016 boji tudi največji delodajalec v državi – država. Večni spopad za delitev bruto družbenega proizvoda se nadaljuje.