Tiskane izdaje
Rumi
Osrednje mesto v razumevanju geopolitike Bližnjega vzhoda zaseda Iran, nekdanja Perzija. Tej hriboviti in puščavski državi velikih pesnikov, kot je Rumi, je v svoji izjemni zgodovini uspelo ustvariti zelo prefinjeno civilizacijo in kulturo. Veličastni časi perzijskega imperija (do leta 333 pr.n. št.), ko so kralji kraljev ustvarjali prvo multikulturno državo na svetu, so že dolgo mimo, ozemlje današnjega Irana in njegove soseščine pa še vedno oklepajo podobne geopolitične silnice, ki so v moderni dobi in po odkritju velikih zalog nafte in plina dobile nov zagon in ki se jim Iranci med drugim poskušajo zoperstaviti z razvojem lastnega jedrskega programa.
Iran, Aryānā, dežela Arijcev, kot se imenuje od leta 1935, je od začetka zgodovine pomemben igralec na prizorišču svetovne politike. Tukaj je rimski imperij dosegel meje svojega širjenja proti vzhodu, tukaj so arabski beduini iz dinastije Umajadov prvič spoznali, kaj je visoka kultura, tukaj so Britanci doživeli začetek konca svojega kolonialnega imperija v osrednji Aziji.
Iran je na velika vrata mednarodne politike ponovno potrkal leta 1905, ko je država doživela svojo prvo revolucijo - po dolgih stoletjih krčenja perzijskega imperija, ki sta ga najbolj zaznamovala arabska zasedba (leta 651) in brutalni vdor Mongolov (1219-21). Kljub uspešnim poskusom dinastije Safavidov (1501-1722) in vladavini vojaškega genija šaha Naderja (1736-47), ti so Perzijo spet vzpostavili kot regionalno silo, je država v zgodnjem novem veku postala žrtev velike igre za obvladovanje Srednje Azije med britanskim in ruskim imperijem. Še posebej po letu 1800 je Iran v vojnah s carsko Rusijo in Veliko Britanijo izgubil velik del svojega ozemlja in območij vpliva (predvsem na Kavkazu in v današnjem Turkmenistanu, Afganistanu, Tadžikistanu, Uzbekistanu in Pakistanu).
Revolucijo leta 1905 so sprožili upori množic proti sramotnim trgovinskim koncesijam, ki so jih takratni šibki perzijski vladarji v zameno za lastno trhlo oblast in vzdrževanje dvorskega blišča dajali tujim kolonialnim silam. Ta izraziti čut Irancev za nacionalni ponos in avtonomijo, ki svojo moč črpa še iz časov Zaratustre in tradicije klasičnih časov dinastije Ahemenidov, je izjemno pomemben dejavnik za razumevanje iranskega upora proti tujim silam, ki smo mu priča tudi v trenutnem antagonizmu z ZDA in Izraelom, pomembno pa vpliva tudi na diferenciacijo identitete Irancev od arabskih narodov.
Revolucija leta 1905 je državi prinesla prvi parlament in postavila temelje moderni politični emancipaciji Irancev. Seveda je bila reakcija držav, ki so Iran obravnavale kot svoje geopolitično dvorišče, njegovo etnično pestro prebivalstvo pa, s pomočjo domače korumpirane elite, držale v polfevdalnem odnosu, hitra in odločna. Carska Rusija, ki so ji boljševiki takrat že šteli dneve, je z britanskim imperijem leta 1907 podpisala sporazum, ki je končal njuno epizodo velike igre in določil mejo obeh imperijev v Srednji Aziji. Sporazum je Perzijo, četudi je ta formalno ostala suverena država, razdelil v dve vplivni območji: rusko na severu države, z novo prestolnico Teheran in skoraj vsemi večjimi mesti, ter britansko na severovzhodu. Med njima je bila vzpostavljena tamponska cona, ki je segala od Kasr i Širina, prestolnice iranskega Kurdistana na današnji iransko-iraški meji, preko veličastnega Isfahana, pa vse do takratne tromeje med Perzijo, Rusijo in Afganistanom. Slednji je takrat tudi formalno postal britanski protektorat.
Takšno razmerje moči je obveljalo do leta 1946, ko so protesti prisilili k odstopu marioneto tujcev šaha Rezo Kana, začetnika dinastije Pahlavi, in pripomogli k prihodu sekularnega predsednika vlade Mohamada Mosadeka na oblast (1951). Kratkotrajna vladavina Mosadeka je pomembna predvsem zato, ker se je Iran takrat prvič učinkovito uprl izkoriščanju kolonialnih sil in si zagotovil suverenost, ki jo je, po intermezzu ponovne vladavine Pahlavijev, dokončno vzpostavila islamska socialna revolucija leta 1979. Mosadek je nacionaliziral naftno industrijo, ki so jo takrat (s predhodnico današnjega energetskega gigant BP) povsem obvladovali Britanci, Irancem pa dajali drobtine. Seveda se zaradi tako drastičnega posega v kolonialne fevde ni dolgo obdržal na oblasti. V skupni akciji so britanski in ameriški obveščevalci (operacija Ajax) organizirali državni udar in leta 1953 spodnesli Mosadeka. Britanski geopolitični vpliv v Iranu je s to akcijo nezadržno izpodrinil ameriški. Teror šaha Mohameda Reza Pahlavija, ki je sledil in ki ga je izvajal s svojo tajno policiji SAVAK, je bil k sreči dokaj kratkotrajen. Leta 1979 se je začela islamska revolucija in prinesla novo kasto oblastnikov - ulemo, ki državi z bolj ali manj trdo roko vlada še danes.
Takratni voditelj šiitskih klerikov ajatola Homeini je demokratično uvedel teokracijo, šeriatsko pravo, zatrl politične pravice sekularnih Irancev in obračunal s skupinami (predvsem komunisti), s katerimi je še malo pred tem sodeloval v revoluciji. Ob tem je državo tudi nepovratno zapeljal na pot nacionalne suverenosti. Iran je svojo suverenost plačal s hudimi - in včasih tudi nepotrebnimi - človeškim žrtvami v osemletni, sprva obrambni vojni z Irakom, za katerim so takrat stale ZDA in njen energetski lobi (Iran ima največje rezerve zemeljskega plina na svetu), skoraj vse zahodne države, Sovjetska zveza, Izrael (z izjemno vplivno sionistično organizacijo AIPAC) ter večina arabskih držav, s Saudovo Arabijo na čelu. Šiitski Iran so v tem spopadu na življenje in smrt med pomembnimi arabskimi državami podprle le Sirija, Gadafijeva Libija in Egipt.
Po uspešni vojni proti Iraku je Iran postal (in ostaja) pomembna regionalna sila, brez katere ni mogoče razumeti geopolitike Bližnjega vzhoda. Poleg izjemnega bogastva s fosilnimi gorivi je Iran, skupaj z Rusijo, edina država, čez katero tečejo kopenske poti v centralno in vzhodno Azijo, ki se jim ni mogoče izogniti, in glavna šiitska država, ki dokaj učinkovito nadzoruje svoje brate po veri v Siriji, Iraku, Afganistanu, Libanonu (Hezbolah) in na Arabskem polotoku. Strateško še bolj pomembne so morske ožine (Hormuz), ki jih na ključni trgovski pomorski prometnici Suez-Singapur v Perzijskem zalivu nadzira Iran.
Glavna islamska tekmeca za dominacijo na Bližnjem vzhodu sta, zaradi svoje centralne lege, Iran in Saudova Arabija, kjer poleg sunitske večine živi tudi pomembna šiitska manjšina. Zaradi tega se Saudova Arabija, odkar se je Iran izvil iz kolonialnega položaja, boji širitve šiitske revolucije v lastno predmoderno državo in na območja, kamor želi sama projicirati geopolitični vpliv. Dober primer za razumevanje tega antagonizma so vojne preko posrednikov, ki sta ju obe državi bíli za Afganistan. Dualizem Iran-Saudova Arabija pa je nepogrešljiv tudi za razumevanje krvavega konflikta med Arabci, ki pravkar divja v Siriji in v Iraku in ki se mu bomo posvetili prihodnjič.
