Velika zapuščina

S sindikalnega prizorišča se umika eden zadnjih velikih mož Dušan Semolič, ki je največjo sindikalno organizacijo, Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), vodil več kot četrt stoletja. Bilanco njegovega dolgoletnega vodenja naše najštevilnejše interesne organizacije je nujno razumeti v kontekstu politične tranzicije v samostojno državo, še bolj pa iz socialističnega v kapitalistični družbeni sistem. Postavljena v zgodovinski kontekst ta zagotovo ne more biti ovrednotena zgolj črno-belo.

Semolič je bil pričevalec in akter vseh velikih družbeno-ekonomskih, s tem pa tudi političnih procesov, ki so določili tako sindikalno kot družbeno podobo novejše zgodovine Slovenije.

Prvi in najgloblji proces, ki nas še danes zaznamuje na skoraj vsakem koraku in v katerem so nesrečno sodelovali tudi sindikati, je kavbojsko izvedena privatizacija in tajkunizacija nekdanjega družbenega premoženja. Sindikati kot celoten interesni sistem delavstva, in ne zgolj Semolič in ZSSS, so zagotovo storili premalo, da bi preprečili njegove največje anomalije. Ta primanjkljaj in seveda sama narava tranzicije lastnine sta, strukturno gledano, na široko odprla vrata neoliberalizmu – tej veliki preobrazbi in hegemoniji tržnih principov nad drugimi človeškimi institucijami. To »ultimativno zlo« socialne dislokacije Semolič tudi najraje šiba s svojo izjemno retorično, včasih pa tudi populistično spretnostjo.

Po drugi strani sta predvsem Semolič in ZSSS ustavila nedomišljene reforme prve Janševe vlade in državo obvarovala pred še globljim tovrstnim eksperimentom kabinetnih ekonomistov in populističnih politikov brez kakršnegakoli posluha za širše družbene posledice takšnega socialnega inženiringa. Tukaj je Semolič odigral tudi svojo najbolj politično vlogo, saj je s svojimi akcijami razgalil vso impotenco naše domnevno leve strankarske politike, ki se kaže še danes.

Tretji mejnik je sesutje Pahorjevih strukturnih reform, ki je verjetno njegova največja taktična napaka; predvsem zato, ker ni predvidel računa, ki ga bodo zaradi tega državi izdali mednarodni finančni trgi. S tem je povezan tudi problematičen zakon za uravnoteženje javnih financ – famozni Zujf – druge Janševe vlade, ki mu sindikati ob sprejetju niso oporekali.

Zadnji veliki mejnik v Semoličevi bogati sindikalistični karieri sta obenem tudi največja strateška izziva, ki ju skoraj v celoti prepušča prihodnosti in svoji naslednici Lidiji Jerkič: to sta razmah nesindikaliziranega prekariata in tektonski premiki četrte industrijske revolucije, ki je v polnem teku. Tudi v svojem poslovilnem govoru se Semolič ni pretirano oziral na te izzive sedanjosti in prihodnosti, ki bodo do temeljev spremenili trg dela, s tem pa tudi samo bistvo sindikalnega organiziranja. A če smo pošteni, tega odhajajočemu predsedniku ZSSS ne moremo zameriti, vsi ljudje so otroci svojega časa in njegov čas je bil čas neke druge družbene tranzicije. Zato je toliko večja odgovornost na njegovi naslednici, ki stopa v njegove velike čevlje.