Tiskane izdaje
Podelitev Viktorjev, enega pomembnejših televizijskih dogodkov pri nas, že od začetka spremlja zagata. Prireditev vseskozi koketira s podelitvijo oskarjev, kar pa v relativno majhni slovenski medijski sceni deluje smešno in poceni. Letos se je koncept nekoliko spremenil, a težave ostajajo.
Letošnja podelitev priznanj na področju medijev in popularne kulture, ki jo je režiral Klemen Dvornik, se je namreč v nasprotju s prejšnjimi sicer pohvalno otresla podeljevalcev nagrad. Namesto tega so to vlogo letos namenili ne enemu, ampak kar celi paleti gostiteljev, ki jih poznamo s televizijskih oddaj kot njihove voditelje ali pa kot komike, igralce, glasbenike. Če je ta zamisel še kar zanimiva in obeta nekaj refleksije o naravi prireditve, pa je bila izvedba z nekaj izjemami razočaranje.
V čem je problem? Voditelji so stremeli k temu, da bi bili zabavni, celo komični, njihova vloga je bila pravzaprav vloga stand-up komikov. Tarča njihovega posmeha so bili najpogosteje prihajajoči referendum o družinskem zakoniku, Simčičevo lažno spričevalo, združevanje ministrstev in ukinjanje določenih vladnih uradov in služb pa akterji aktualne vlade, delno tudi figure prejšnjega vladnega mandata, različni voditelji pa so se norčevali tudi drug iz drugega. Četudi se zdijo določene politične poante, denimo, prikazi absurdnosti homofobije, dobrodošle in je obenem sproščujoče takšno obravnavo videti na prireditvi, ki naslavlja širše občinstvo, pa je treba po drugi strani ugotoviti, da je ta politična ost v rokah voditeljev povečini zbledela.
Tako ne moremo razumeti vodstva RTV Slovenija, ki je zablokirala dostop do oddaje in je ne bo ponavljala, češ da je bila prireditev »neprimerno izrabljena za politično opredeljevanje in agitacijo«, kot so zapisali v svoji obrazložitvi za javnost. Oziroma: neprimerna ni bila zaradi agitacije ali njene politične osti – svoboda govora in ustvarjanja je menda še vedno zajamčena? –, ampak zato ker tega ni napravila prepričljivo.
Če izpostavimo le nekaj primerov slednjega; humor Vida Valiča temelji na klišejih, oguljenih stereotipih. Tudi skeči Gojmirja Lešnika Gojca niso dosegli komičnega učinka, Ana Liza (Nataša Tič Ralijan) je še iz časov oddaje Spet doma na prireditev vnesla humor, ki bazira na ne zares duhovitih vulgarno obarvanih štosih promiskuitetne starlete. Tudi za to priložnost odebeljeni Lado Bizovičar ni proizvedel kakšnega duhovitega presežka.
Če strnemo, komedije očitno med ljudmi, ki se z njo ukvarjajo, ni ravno na pretek. Prepogosto se zadovoljijo s seksualnimi insinuacijami, izspotavljanjem očitnega pa tudi s čisto navadnim žaljenjem. Tudi pri svetlih izjemah (nekaj šal Slona in Sadeža je bilo posrečenih) pogrešamo predvsem to, da bi nekdo, morda celo ekipa, delala na zanimivih iztočnicah in jih pilila do kvalitetnega zaključka. Tako bi tudi izhodiščni koncept lahko dobil rdečo nit, namesto tega pa je deloval kot nasilno skrpan nabor bolj kot ne morečih nastopov. Nekoliko zlobno bi lahko dejali, da odločitev za več voditeljev Viktorjev ne sporoča, da imamo pri nas veliko talentiranih ljudi in kreativnega potenciala, ampak morda prej to, da nimamo niti enega. A takšne potenciale seveda v Sloveniji imamo, denimo, v figurah, kot sta Jurij Zrnec in Klemen Slakonja, ki bi lahko ob primernem piljenju včasih tudi več kot zadovoljive nastope še nadgradila.
Prireditev Viktorji, ki prinaša določeno refleksijo dogajanja na slovenski medijski sceni (četudi pri tem redno spregleduje tiskane medije), je potrebna, a v obliki, ko meša medijske nagrade s tistimi bolj popularne in estradne narave, ne more računati na kakšen dejanski učinek. Zaradi neizčiščenega statusa Viktorji vselej delujejo kot žalostni prikaz slovenske medijske in popularne scene, ki nikoli ni na ravni blišča, komike ali vsaj pameti, ki jo želi zadovoljiti. Obenem pa morda prav zaradi želje ugajati širšim množicam ne morejo opozarjati na probleme, s katerimi se ta scena dejansko sooča. To je prepuščeno posameznikom, navadno dobitnikom nagrade.
Direktor Kina Šiške Simon Kardum je tako namignil na brezumno ukinjanje vladnih institucij v majici z napisom »Delavec«, v tem duhu je nastopila tudi Polona Balantič, dobitnica viktorja za obetavno medijsko osebnost, ki je opozorila na to, da v novinarskih vrstah delajo številni mladi, skrbijo za kvalitetne vsebine, za svoje delo pa so slabo plačani in pogosto tudi brez možnosti kakršnekoli oblike zaposlitve. Imenujejo se intelektualni proletariat. Nič ne bi bilo narobe, če bi se Viktorji nasploh vzeli malo bolj resno, tako ko pride do zabave in komedije kot ko pride do družbene funkcije, ki bi jo pravzaprav morali opravljati.
