Vitez jezdi naprej

Rimsko kasacijsko sodišče, tisto, na katerega odločitve ni priziva, je doseglo, da Silvio Berlusconi ne velja več za nedotakljivega, vsemogočnega, za gospodarja in razsodnika. Ampak – kasacijsko sodišče, na katerega sklepe tudi v tem primeru ni priziva, je tudi odločilo, da ne velja drugi del obsodbe prizivnega sodišča, tisti o petletni prepovedi vseh javnih funkcij. Ker so drugi del razsodbe prebrali naprej, je vsa desnica skakala kakor na nogometni tekmi. Ko so takoj potem prebrali obsodbo na štiri leta zapora, je skakal v zrak drugi del Italijanov.

Tisti, ki na stvari gledajo bolj od strani, niso ploskali. Politična slika je namreč z razsodbo še bolj meglena. Javnost, vsaj tisti del, ki mu je še mar, kako in s kom se igrajo politiki, je razdeljena na navijače in nasprotnike. Zagovornikov je veliko, Italijanov, ki se radi izognejo davkom, ki imajo radi mlada dekleta in jim diši denar, je res veliko. Nasprotniki so kot vedno doslej med seboj preveč sprti in preveč nedosledni, da bi bili sposobni ukreniti kaj prelomnega.

Štiri leta zapora, kar je potrdilo vrhovno sodišče, ko se je izreklo za prvo pravnomočno obsodbo medijskega mogotca in politika, pomenijo eno leto. Splošna amnestija, sprejeta v času, ko je bil Vitez obsojen na prvi stopnji, je že odnesla tri leta. Zapor za obsojenca, starejšega od 70 let, tudi ni zapor, ampak je družbenokoristno delo ali hišni pripor. Berlusconi se bo izrekel za pripor, pravijo njegovi. Za eno leto pripora sredi Rima. Najvplivnejši politik zadnjih dveh desetletij je svojo rezidenco že uradno preselil iz Milana v Rim.

Od ulice Grazioli, palače nasproti nekdaj Mussolinijeve Beneške palače, je do senata komaj dober streljaj. Silvio Berlusconi je senator, dokler senat ne izglasuje drugače oziroma dokler milansko prizivno sodišče ne razsodi še enkrat o prepovedi javnih funkcij. Ko se bo to zgodilo enkrat prihodnje leto, se bo obsojeni pritožil. Potem bo šla zadeva še enkrat na kasacijsko sodišče. Do takrat lahko mine leto, tudi dve leti ali tri. Skladno z zakonom, da pravnomočno obsojeni ne morejo kandidirati na volitvah, Berlusconi ta trenutek ne more na volitve, čeprav ga v anketah podpira 28 odstotkov volivcev, zmagal bi.

Nekdanji premier, edini, ki je kdaj končal svoj mandat v Republiki Italiji, bo v svoji rezidenci omejen v svobodi kot vsi drugi obsojenci v hišnem priporu. Lahko pa bo vsak dan odkorakal v senat, kot izvoljeni senator bo lahko sodeloval v razpravah, v prostorih senata bo lahko dajal izjave, nihče mu ne bo mogel preprečiti, da bo vodil svojo stranko, čeprav ne uradno in formalno. Čez tri leta, ko bo po mnenju analitikov minila pričakovana, domnevno že dogovorjena nova prepoved javnih funkcij zanj, bo Berlusconi lahko postal predsednik republike.

Podoba je torej svetla, dokler je videti samo njen izrez, obsodbo na štiri leta zapora. Povsem drugače pa je, ko se razpre panorama. Berlusconijeva stranka je del vlade, njegovi nasprotniki so tudi njegovi zavezniki. Kdo se bo izrekel proti njemu, če bo hotel ostati v parlamentu in v vladi?