Vlada brez kompasa

Sindikati javnega sektorja s stavkovnimi zahtevami stiskajo v kot predvolilno omehčano in strankarsko razklano Cerarjevo vlado. Ta zdaj nima prave rešitve za plačno oziroma javnofinančno enigmo, težko milijardo evrov. Lansko vladno popuščanje plačnim zahtevam zdravnikov in nedavni dogovor z gasilci sta tudi drugim dala opogumljajoč signal, da se v letu tigrovske rasti lahko najde dodaten denar tudi za njihove plače. Nedavno, spodletelo povišanje plač vodstvu SDH, je bilo končna potrditev, da so vladajoči pri tej politično občutljivi tematiki izgubili kompas.

Dogovor o javnih plačah, ki ga bodo prej ali slej dosegli po mukotrpnih pogajanjih, bo na koncu seveda težak politični kompromis. Vprašanje je le, kakšna bo javnofinančna cena zanj letos – ko vlada načrtuje proračunski presežek – in v verjetno manj konjunkturnih letih, ki sledijo. Slovenija si zdaj že zaradi fiskalnega pravila ne more privoščiti presežnih predvolilnih daril in ponovnega višjega primanjkljaja. V nasprotnem primeru nas čakajo zoprna opozorila evropske komisije, pri bonitetnih agencijah pa bi nas kmalu spet postavili na radar.

A pustimo tujino. Presežno zvišanje javnih plač v času debelih krav – in posledično morebitno dviganje davkov (recimo DDV) ali pa dodatno zadolževanje države – bi bilo nespametno in škodljivo za nas same in prihodnje generacije. S tem bi si po butalsko sklestili manevrski prostor za proticiklično ukrepanje in financiranje zdravstva, šolstva, sociale in drugih proračunskih potreb v neizogibni recesiji, ki lahko pride že po letu 2019. Slovenija je majhna, odprta, ranljiva država z visokim javnim dolgom, milijardnim letnim stroškom za obresti in neugodnimi demografskimi projekcijami. Boleča izkušnja nas uči, da mora kot taka s svojimi javnimi financami vedno ravnati kot skrben in dober gospodar. Tudi – ali predvsem – pred volitvami, kajne vlada?