Vladni žličkarji

Rezultat trimesečnega boja občin in vlade za povprečnino in znižanje stroškov je intervencijski zakon z ljubkovalnim imenom Zujfo, mlajši brat zakona o uravnoteženju javnih financ. Nista si podobna le po imenu. Oba imata moč, da z enim zamahom spreminjata več zakonov. Zakaj bi se mučili in spreminjali vsak zakon posebej, se usklajevali in na dolgo pogovarjali, če vse lahko spremenimo naenkrat? In to po hitrem postopku!

Čeprav bi se morali o nižanju stroškov občin pogovarjati že pred leti in vsak dodaten dan čakanja stane, verjetno ne bo konec države (in občin), če bi vsaj o ukrepih natančneje razmislili. Domnevam, da bi, če bi za sabo vsaj prebrali člene, ne napisali rešitev, ki občinam morda privarčujejo kakšen evro, po drugi strani pa uničujejo najšibkejše. Na primer ukinjanje subvencije neprofitne najemnine, če nekdo živi v stanovanju s tržno najemnino, ker v njegovi občini neprofitnih stanovanj ni. Država bo imela s tako spremembo najprej samo stroške, saj bodo morali za izvajanje nadgraditi informacijski sistem. Krasno.

Podobno bistroumna rešitev proračunov je področje krajevnih skupnosti. Tja se očitno zmeče absolutno preveč denarja, zato naj imajo občine možnost ukiniti njihovo pravno subjektiviteto. Z eno tajnico s fikusom manj bodo v proračun tekli milijoni! Da sploh ne omenjamo, da bi po Zujfo občine dobile možnost urediti volitve v svete krajevnih skupnosti po svoje. Namesto da boste na lokalnih volitvah dobili še en listek, boste svoje predstavnike lahko izbirali kar na zboru krajanov. Da bomo torej privarčevali pri tisku volilnih lističev, bomo žrtvovali demokratično izvoljene.

Na izpitu, kako rešiti problem stroškovno obremenjenih občin, ni padla le vlada, ampak tudi predstavniki občin. Prav oni bi morali razumeti, da ena krajevna skupnost, čeprav s samo eno tajnico in fikusom, pomeni prvi stik krajana, ki je tudi občan in državljan, z velikim državnim ustrojem. Pa je po dogovoru o povprečnini vse utihnilo. Vsaj na videz. Mestne občine pripravljajo ustavno presojo, kot kažejo pripombe službe vlade za zakonodajo, pa bi bil zakon zrel za več ustavnih presoj.

Vlada opozarja, da je Zujfo le en del zgodbe zniževanja stroškov občin. Dejstvo pa je, da je dobila predlog člena zakona, ki ne bi le privarčeval, ampak celo prinesel denar. Vse, kar bi morali narediti, je, da bi energetske družbe spet začele na občinskih in državnih zemljiščih plačevati služnosti. Z ministrstva odgovarjajo, da morajo proučiti, ali ne bi to zvišalo cen energentov. Nazadnje je cene določal trg, omrežnino agencija za energijo, pogled nazaj pa kaže, da prej podarjene služnosti cen energije niso pocenile – zakaj bi torej pričakovali podražitev?

Za zdaj se zdi, da ne manjka denarja, ampak le resnične volje za rešitev finančne situacije. O energetski priložnosti za večje prihodke, kot jih daje Zujfo, so bili v anonimnem pismu seznanjeni tudi poslanci. Morda bodo oni bolj pripravljeni na zajemanje denarja z nekoliko večjo žlico, kot je žličkanje fičnikov z obskurnimi rešitvami.