Vladniki in nevladniki

Kakšen vihar v kozarcu vode v risu kulture in kulturne politike nastaja pred letošnjimi volitvami? Takšen, kakršnega gledamo že več let. Vpleteni se nikakor ne morejo strinjati, za ene je kozarec že dolgo skoraj prazen, drugi vidijo, da se vse bolj polni, vanj se stekajo tudi kapljice iz Evrope. Brutalne statistične številke so že pred časom dale vedeti, da na eni strani premoremo ustvarjalce, ki jim ni hudega, celo nadpovprečno so nagrajeni za svoje početje, na drugi svobodnjake, ki so v obupnem socialnem in siceršnjem položaju, ki so, skratka, revni (in kot taki ustrezajo puhlemu stereotipu). Proračunska težava je, da jih je vse več.

Umetnikom, tako samostojnim kot uslužbenim, sta se med in mleko cedila nekoč, v drugačnih časih, zdaj je za del njih zelo drugače: minister za kulturo je v uvodu novega nacionalnega programa za kulturo, »kulturne ustave«, ki ni bila sprejeta z navdušenjem, lahko ugotovil, da okoli šestdeset odstotkov proračuna ministrstva prejmejo javni zavodi. Je to anomalija? Nekaj, kar bi skupaj z »deprivilegiranim položajem kulture in ljudi, ki delujejo na tem področju«, moral rešiti nov kulturni model, ki si ga želijo vsi, a nihče ne zna natančno povedati, kakšnega. Dober poznavalec problematike je pred časom navrgel, da je k očitni odrinjenosti kulturnikov od odločevalcev veliko pripomogla kultura sama, ki je na veliko veselje politikov postala notranja zadeva kulturnikov in s tem politiko odrešila odgovornosti.

Nasvet je bil jasen: družbeni vpliv si kultura lahko povrne le sama. Se v sedanji kampanji Čas je za umetnost in kulturo skriva tak naboj? Počakati bo treba do konca meseca ali na čas po volitvah. Medtem pa kulturniki ne smejo pozabiti, da je pravi minister za kulturo, večni minister za kulturo v senci, pač finančni minister, z njim se morajo soočiti tako oni kot imaginarni močni minister za kulturo.