Tiskane izdaje
Največja sprememba, ki jo je doživela generacija današnjih Evropejcev srednjih let, je bil začetek obdobja, v katerem se je zdelo, da sovražniki nič več ne obstajajo. Nihče si ni več želel, da bi njegovi otroci služili vojaški rok, in mnogi niso hoteli niti pomisliti na to, da bi njihovi otroci odhajali na mirovne misije na drugih celinah.
Pravzaprav so bili ljudje že pripravljeni verjeti, da je v obdobju znanja in znanosti »resnica sama po sebi stališče proti vojni«, kot je to dejal ameriški panker Henry Rollins. In če smo proti vojni, zakaj bi potrebovali vojsko, so logično razmišljali.
A bolj ko se pomikamo v 21. stoletje, bolj se nam dogaja neomilitarizacija politike, kar je neizogibna posledica rastočega nacionalizma, pomešanega s strahom, da nam bo nekdo nekaj vzel – pa naj bo to zemlje ali delovno mesto –, da se bo nekdo naselil v naši hiši – pa naj bo to begunec ali investitor –, ali da nam bo nekdo vsilil nekaj, česar za nobeno ceno nočemo – pa naj bo to hidžab ali McDonalds.
V glavi že imamo novega sovražnika, le da v nasprotju s časom, ko smo v glavnem vedeli, kdo je to, zdaj ne moremo točno povedati, proti komu bi se bili pripravljeni bojevati.
Približno tako se je spremenila tudi vojska. Generali so nekdaj natančno vedeli, proti komu se bojujejo in s katerimi sredstvi lahko dosežejo zmago. Ko je znova zavladal mir, jim je bilo povsem jasno, kako preprečiti izbruh nove vojne. Sovražnik je bil preprosta kategorija.
Danes vojne najpogosteje potekajo proti lastnim demonom, ki so se izmuznili nadzoru in se pognali v uničujoči pohod proti ideji, iz katere so se rodili. Tako smo se nenadoma znašli v čudnem času mirne vojne ali vojnega miru, kajti ne glede na to, da je multilaterala temeljila na temah, kot so razvoj, sodelovanje, človekoljubna dejavnost ali skupen boj proti podnebnim spremembam, so bili dvostranski odnosi pogosto krvavi, tako da bo na več koncih našega prečudovitega planeta v oboroženih spopadih tudi letos umrlo več deset, morda celo več sto tisoč ljudi.
Vse do pred kratkim je tudi kitajska vojska svoj rojstni dan 1. avgusta proslavljala s prisegami, da je njena najsvetejša misija biti blizu svojemu ljudstvu, graditi ceste in jezove, reševati pred potresi in poplavami, vse drugo, samo ne vojskovanje.
Letos pa so kitajske oborožene sile, ki štejejo 2,3 milijona vojakov, 90-letnico obstoja proslavile z vsemi atributi moči, ki si jo je ljudstvo že dolgo želelo kot svojevrstno zagotovilo, da bo dosežena blaginja trajala tudi v prihodnje in da bodo neuresničeni cilji postali dosegljivi. In medtem ko se bodo ob tej priložnosti enote elitne kitajske vojske razdelile na dva tabora, nato pa bo v obsežnih vojaških vajah eden igral vlogo »naših«, drugi pa vlogo sovražnika, bo najzanimivejše vprašanje, kdo je ta drugi, proti kateremu se bojujejo kitajski generali. In pokazalo se bo, da je to prav tisti, s katerim si želijo kitajski civilni voditelji najbolj sodelovati na vseh področjih, s katerim imajo najobsežnejšo trgovino in na katerega univerze se zgrinja največ mladih Kitajcev.
Takšen je danes videti svet. Vojna se hrani z energijo miru, sovražnik pa se skriva pod mizo in posteljo. Razen če se sami upremo prepričanju, da je treba vse braniti z orožjem.
