Tiskane izdaje
Največja težava sodobnega sveta je to, da sta ameriški predsednik in severnokorejski vodja začela govoriti isti jezik. In to jezik, ki ga nihče ne razume, vsem pa bo raztrgal ušesa; ker ne zveni kakor melodija s srečnim koncem, ampak kakor nenavadno usklajeni vojaški bobni, ki drug drugemu pošiljajo iskre retoričnega samozadovoljstva.
Razmere na Daljnem vzhodu so izjemno resne in čas je, da nekaj ukrenemo. Ne na bojišču, ampak v večstranskih ustanovah, v katerih bi morali obstajati mehanizmi za to, da se vrneta čista vest in temeljna odgovornost za človeštvo. Nekdo bi nekje moral ustaviti Donalda Trumpa. Kim Džong Un bi se nato tudi sam ustavil.
Zlahka si predstavljamo vroče telefonske žice, ki povezujejo Peking in Pjongjang, Rusijo in Severno Korejo, ter vse mogoče medsebojne povezave med temi državami. Potem ko je Trump zagrozil Kim Džong Unu, da ga bo zasul z »ognjem in jezo, kakršnih svet še ni videl«, je severnokorejska vojska začela »natančno načrtovati« raketni napad na Guam. Vsem v regiji je jasno, da se včasih ni lahko umakniti z roba prepada, v katerega je že padlo seme zla.
Eden od obeh, Trump ali Kim, mora prvi treniti z očesom in prekiniti nevarno igro z vžigalicami v sobi, polni dinamita. Težava je to, da sta oba narejena iz podobne snovi in da bi se pravzaprav odlično razumela, samo če bi jima uspelo usesti se za pogajalsko mizo. Če pa bosta ostala sovražnika, si zlahka predstavljamo, kako popolnoma usklajeno potiskata svet v novo korejsko, morda tudi svetovno vojno.
Že sankcije, s katerimi so omejili severnokorejski izvoz edinega blaga, s katerim ta država lahko nekaj zasluži, so bile velika napaka. V zadnjih desetih letih so se modre glave v OZN lahko naučile, da se Pjongjang na vsako resolucijo odzove z novo raketo. Kim Džong Il se je bil pripravljen pogajati o denuklearizaciji. Toda kmalu po tem, ko je umrl in oblast prepustil sinu Kim Džong Unu, so zahrbtno ubili libijskega voditelja Moamerja Gadafija, ki je privolil v to, da bo uničil svoje orožje za množično uničevanje. Mladi Kim je pozorno gledal slike krvavega obračuna s padlim diktatorjem. Na njih je pogosto opazil svojo podobo.
Tako je v vsej jedrski krizi nastala vsaj ena stabilna točka: tista, pri kateri je treba razumeti, da se Severna Koreja po vsem tem ne bo odpovedala atomski bombi in raketam, ki bi jo lahko ponesle do najbolj oddaljenega cilja.
In če to vemo, zakaj potem sankcije? So bile pravzaprav usmerjene proti Kitajski? Tudi če je to res, ali bomo mirno gledali, kako Trump potiska regijo v katastrofo, zaradi katere bi lahko umrlo nekaj milijonov ljudi, predvsem v Južni Koreji pa tudi na rajskem otoku Guamu, ki je že postal neizogiben dejavnik v neki tuji vojni?
Če smo pozorno spremljali, kaj govori Kim Džong Un prek svoje tiskovne agencije, smo lahko opazili, da morda ni vedno izpolnil svoje obljube o tem, da bo sovražnika »spremenil v morje krvi« ali v »peklensko baklo«, vendar je skoraj vedno njegovim grožnjam sledilo neko delovanje. Najsrečnejši razvoj dogodkov bo, če bo tokrat to »samo« še en jedrski poskus. Toda če bo eksplodirala nova Kimova bomba, kdo bo držal Trumpa za roko in mu preprečil, da bi pritisnil rdeči gumb? Nevarnost sedi v Beli hiši. Vse drugo so samo posledice največje ameriške napake v zgodovini njene slavne demokracije.
