Tiskane izdaje
Ko sta pred petimi leti razmeroma neznana politika Catherine Ashton in Herman Van Rompuy postala visoka zunanjepolitična predstavnica EU in stalni predsednik evropskega sveta, je bil izbor razumljen kot znamenje neambicioznosti Unije in nepripravljenosti velikih držav na odrekanje vplivu v korist »Bruslja«. Drugače kot Britanka Ashtonova, ki je bila na evropskem odru na obrobju, si je Belgijec Rompuy s potrpežljivim kovanjem kompromisov v ozadju, še zlasti v kriznih letih, zagotovil večjo vlogo in ugled.
Njunima naslednikoma, Federici Mogherini in Donaldu Tusku, ki sta šla skozi sito vrha EU konec tedna, se vsaj takoj po izvolitvi ni treba spopadati z udarci pod mizo.
Italijanka Mogherinijeva ima sicer res skromne izkušnje (na diplomatskem odru), a v petih letih po oblikovanju funkcije prve diplomatke EU je postalo jasno, da bruseljska zunanja diplomacija in njena skupna zunanja služba nista oblikovalki politike, ampak le spremljevalki dela članic. Vajeti imajo rokah njihovi zunanji ministri in v najbolj kočljivih vprašanjih, kakršno je ukrajinska kriza, voditelji.
Poljaku Tusku lahko napovemo večjo vlogo na evropskem političnem odru. To zagotavljata tako njegova izkušenost kot tudi dobra povezanost z voditelji članic, z nemško kanclerko Angelo Merkel na čelu. Njegova vzhodnoevropska izkušnja in življenjska pot, tudi bitka proti socialističnemu režimu, bosta najbrž vplivala na opravljanje visoke funkcije v Bruslju. Tusk bo tudi glas članic, ki so v Unijo vstopile v prejšnjem desetletju. Zanimivo bo opazovati, kako bo kot politik iz države, kritične do politike Kremlja, sooblikoval politiko do Moskve.
Glede tega se je Unija znašla v velikem precepu. Želja, da bi rešitev z Rusijo dosegli po diplomatski poti, se ni izpolnila. Mehka moč EU in sankcije – čeprav so čedalje strožje – niso odvrnile Vladimirja Putina od nadaljnje destabilizacije Ukrajine in že očitne vojaške intervencije v obmejnem območju. Vladar iz Kremlja raje vzpostavlja izvršena dejstva na terenu, z oboroženo silo. Tako Poljska, baltske države in tudi drugi, ki so zaznali nemoč EU, pred vrhom Nata v Walesu pričakujejo več trde moči in nameščanje zavezniških enot blizu meja z Rusijo.
Ob iskanju odgovora na grožnjo evroatlantski stabilnosti novemu vodstvu EU ne manka še drugih nalog. Unija se mora spopadati s čedalje večjimi geopolitičnimi tveganji v sredozemskem sosedstvu. Poiskati mora odgovor na britansko vprašanje in zagotoviti energetsko stabilnost. Tudi gospodarsko okrevanje Evrope ne poteka v skladu z željami. Dve veliki članici, Italija in Francija, sta v hudi gospodarski stiski in glasno zahtevata odmik od nemškega modela, po katerem so najboljša pot za spodbujanje rasti urejene javne finance, strukturne reforme, boljša konkurenčnost.
Tako kadrovska prenova bruseljske vrhuške ne pomeni, da bo glajenje nesoglasij v Uniji potekalo bolj gladko kot doslej, da bo evropska integracije sama od sebe dobila novi zagon in da bo nezaupanje vanjo odpravljeno čez noč.
