Tiskane izdaje
Zahodne državne birokracije bi se morale že vse od Edwarda Snowdna zavedati, da je dobre stare diplomacije, ki je temeljila na zaupanju v medsebojno nezaupanje, nepreklicno konec. Dokler so z veliko verjetnostjo lahko identificirali tiste, ki so izdajali skrivnosti, so lahko tudi računali, da bodo do skupne predstavitve pogajalskih rezultatov vsi tiho. Zdaj pa si na spletni strani organizacije Greenpeace vsakdo lahko prebere o ameriških pritiskih za klorirane kokoši ter zasebna razsodišča za investitorje in številnim Evropejcem se že zvišuje pritisk.
Politiki demokratičnih držav si ne bi smeli domišljati, da se bodo kdajkoli vrnili časi princev Metternicha ali Talleyranda, zato bi bilo dobro, da bi novi pogajalski pogoji pomagali k zadovoljivemu čezatlantskemu trgovinskemu in naložbenemu partnerstvu za vse vpletene – in pred očmi vseh. Slabo bo, če bodo novi zapleti zaprli majhno časovno okno za sprejetje TTIP, ki se odpira v zadnjih mesecih predsedovanja ameriškega demokrata Baracka Obame. Pri navajanju razlogov za dogovore o lažji trgovini in investiranju, med katere sodi tudi TTIP, lahko namreč navedemo citat iz britanskega Economista: »Svetovni dosežki pri zmanjšanju revščine so po vseh merilih impresivni,« so pisali leta 2013 – in medtem niso spremenili svojega mnenja. »Največ zaslug za to gre kapitalizmu in svobodni trgovini, ki omogočata gospodarsko rast in prav rast je najbolj zmanjšala pomanjkanje.«
V preteklih dvajsetih letih se je delež svetovnega prebivalstva držav v razvoju pod mejo absolutne revščine, merjene z 1,25 dolarja na dan, s 43 odstotki se je zmanjšal na 21 odstotkov, kar v absolutnih številkah pomeni milijardo ljudi. Seveda so legitimne tudi sodobne vroče razprave o neenakosti, a te bolj pojasnjujejo razmerja med srednjim razredom in bogataši, ki se mu vse bolj odmikajo. Kjer država lahko vpliva na odpravljanje neenakosti, naj tudi ukrepa, na visokem mestu je tudi izobraževanje za poklice prihodnosti. 680 milijonov Kitajcev, ki so se med letoma 1981 in 2010 izvili iz revščine, bi medaljo za svoj življenjski standard najbrž pritrdilo Deng Xiao Pingu in njegovem razumevanju bogatenja vsakega posameznika in vse družbe, pa če je citat o veličastnosti takšnega početja njegov ali ne. Cena za globalni padec revščine je bila, žal, manjša gotovost dela v tako imenovanih razvitih državah, a tudi pri tem najbrž ni nobenega upanja, da se bodo vrnili stari časi. Nasprotno, kmalu nam bodo številna dosedanja delovna mesta odvzeli še roboti in morali se bomo navajati na nove izzive. Raj brezdelja, še tako dobrodošel za kratek čas, je za večino ljudi dolgoročno še najbolj podoben peklu, če verjamemo raziskavam, ki kažejo, da zgodaj upokojeni umirajo prej.
Tako kot TTIP, ki so ga ZDA in enajst drugih pacifiških držav podpisale februarja, lahko tudi TTIP osemsto milijonom evropskim in ameriškim potrošnikom prinese novo svobodo izbire in še marsikaj drugega. Če ne, trgovinski sporazumi najbrž ne bi tako zelo motili tistih, ki raje kot na nove izzive stavijo na stare privilegije.
