Vse Mandelove ženske

Če bi bil Nelson Mandela Kitajec, bi njegovo ime izginilo iz beležnice za pogovore z voditelji azijske sile. Če bi se veliki Mandela bojeval proti avtokratom v Pekingu, bi ostal njegov stol v Oslu prazen, ko je leta 1993 sprejemal Nobelovo nagrado za mir. Če bi idol svobodnjaškega časa vstal proti socialnemu apartheidu 21. stoletja, bi ga svet izdal, saj bi sodeloval z gospodarji zatiranih duš, spremenjenih v poceni delovno silo.

In če bi bil sin Južne Afrike po naključju oče nerojene kitajske demokracije, bi bila njegova žena (gotovo mu jih ne bi uspelo imeti tri) brez sredstev za življenje in v globoki depresiji, tako kot Liu Xia, katere mož Liu Xiaobo, dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 2010, mož, ki so ga pogosto imenovali »kitajski Mandela«, še vedno prestaja 11-letno zaporno kazen, a mu kazni ne bodo skrajšali niti za en dan.

Smrt velikana je med Kitajci odjeknila kot lasten odmev na vse tisto, kar se v njihovi deželi ni zgodilo, na tisto, kar bi se šele moralo spremeniti, in na vse tisto, proti čemur bi se morali tudi danes bojevati z nezmanjšanim žarom. »Kitajska nima rasne segregacije, ima pa segregacijo po privilegijih,« je neki kitajski karikaturist zapisal na kitajskem forumu Weibo. »Kitajska potrebuje Mandelo, ki bi vse ponižane povedel v boj za pravice, rezervirane za razredno privilegirane.« Te dni na spletnih portalih nihče ne omenja Liu Xiaoboja, ki pred točno tremi leti ni prejel Nobelove nagrade za mir. Podelili so jo praznemu stolu v Oslu. Ne omenjajo ga njegovi sokrajani, kajti, ko se odtipka tri pismenke »liu«, »xiao« in »bo«, veliki spletni zid zablokira dostop do vsega, v čemer se skriva kakršen koli že podatek o profesorju književnosti, ki je pisal o možnosti konfederativne ureditve, demokratične preobrazbe in pravičnejše družbe. Zato se govori o »kitajskem Mandeli«, čeprav je tisti južnoafriški pohitel v Peking, takoj ko je leta 1992 prišel iz zapora, nato pa še leta 1999, ko se je kot predsednik države odločil zavreči Tajvan in vzpostaviti diplomatske odnose s Kitajsko, ki je bila v najtežjih trenutkih proti njegovemu Afriškemu nacionalnemu kongresu.

Oh, seveda, voditi politiko, pomeni sprejemati kompromise in se z Nobelovo nagrado za mir v eni roki z drugo rokovati s tistimi, ki so imeli v rokah ključe zaporniških celic ... in če bi tudi Liu Xiaobo imel nekakšnega kitajskega F. W. de Klerka, kdove, s kom bi se jutri rokoval in ob tem pometel pod preprogo svojo Listino 8 skupaj s temeljnimi načeli svobode in enakopravnosti.

A to kolumno sem posvetila Mandelovim ženskam, in to ne Evelyn, Winnie in Graci in tistim, ki jih ljubil med svojimi tremi zakoni, temveč spremljevalkam disidentov po vsem svetu, ki kot Liu Xia životarijo zunaj zaporniških celic. Ne smemo pozabiti nanje, katerih pogum je vtkan v junaštvo njihovih mož, ki nikoli ne dobijo priznanja in je nanje pozabil ves svet. Živeti s politično zrelostjo pomeni Kitajski priznati gospodarske uspehe in tudi diplomatsko modrost, ker je klubu hitro rastočih gospodarstev BRIC (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska) pripisala »S« in vanj vključila še Južno Afriko. A to ne pomeni, da sta Liu Xiaobo in Liu Xia pozabljena in da je treba voditeljem v Pekingu ugoditi, ko zahtevajo, da se črta zgodba o praznem stolu v Oslu. Na njem je nekoč sedel veliki Madiba. Moramo dočakati dan, ko se ga bo z roko dotaknil tudi kitajski Mandela in ženska, ki ga čaka sama, ker se mu noče izneveriti, bolna, ker ji nočejo pomagati, in tako pogumna, ker nima druge izbire, kot da verjame v boljši jutri.