Vsi smo bolnišnica Izola

Če bi za en mesec povsem zaprli bolnišnico Izola, bi se po logiki direktorja zdravstvene zavarovalnice Sama Fakina in sedanjega začasnega direktorja Radivoja Nardina njen finančni račun menda izšel. Če bi jo povsem ukinili, bi imeli celo nekaj deset milijonov evrov prihranka. Tako kaže logika absurda, ki hoče vladati v našem zdravstvenem sistemu. Zdravstveni delavci pa se z logiko, ki ne plača 10.000 urgentnih primerov in niti 1500 sprejetih v bolnišnično oskrbo (ker toliko nujnih primerov ni vnaprej dogovorjenih), nikakor ne strinja. Ne razumejo, zakaj morajo slab zdravstveni sistem in slabo upravljanje denarja v tem sistemu plačevati oni tako, da jih udarijo po plačah. Bi res morali delati na etični pogon? Sindikati so že povedali, kaj si mislijo o kršenju zakona o delovnih razmerjih: vložili bodo tožbe in protestno prekinili delo.

Zamik plač in nelikvidnost v izolski bolnišnici je samo epizodica, ki pa razkriva precej usodnejšo logiko slovenskih zdravstvenih gurujev. Samo Fakin brez trohice zadrege navrže, da se je število zdravnikov v Izoli v 15 letih povečalo s 75 na 151 in da v tem času opravlja bolnišnica isti program. Takšne neresnične navedbe potrjujejo očitke iz bolnišnice, da jim nekdo nalašč povzroča težave. V Izoli je namreč polno zaposlenih le 85 zdravnikov specialistov, poleg teh je formalno (plačuje jih ministrstvo) na seznamu še 56 specializantov, ki tri četrtine večletne specializacije krožijo v ljubljanskem kliničnem centru in od katerih se jih v Izoli na leto zares zaposli manj kot pet. Bolnišnica je na srečo pacientov in očitno Fakinovo nesrečo v 15 letih precej spremenila program dela. Povprečno ležalno dobo so skrajšali s sedmih na 4,1 dneva, uvedli so več novih diagnostičnih preiskav (postali najrazvitejši radiološki center v državi), uvedli za zdravstveno blagajno bistveno cenejšo interventno kardiologijo, endoskopske posege na kardiologiji in kirurgiji itd. Isti Fakin je tudi avtor bistroumnega nesmisla, da bi morala bolnišnica v stečaj, čeprav to po naših zakonih ni mogoče. Poleg tega predlaga uvedbo sanacijske skupine ter zamolči, da je bil pred manj kot desetimi leti tudi sam član ene takšne skupine v tej bolnišnici, ki pa (očitno) ni prinesla nobene koristi. Na tiho pa bodo Izoli letos vendarle vsaj delno popravili dolga leta premalo plačano tako imenovano obračunsko »utež«.

Fakin ima svoje razloge za takšen nastop. Odgovornost za sistem pa seveda nosi ministrstvo, ki predlogov za spremembe niti slišati noče. Posebno težo ima tudi sistem kadrovanja v izolski bolnišnici, kjer so za vršilca dolžnosti člani sveta zavoda postavili kar enega izmed sebe, čeprav nikakor ne izpolnjuje pogojev in samo misli, da razume zelo zapleten sistem. Ob takih vodstvenih kadrih, ob očitnem ribarjenju v kalni zdravstveni blagajni in odsotnosti ministrstva, ki očitno ne ve, kako naj stvari premakne in se ministrici še na vprašanja medijev ne da odgovarjati, res ni veliko upanja, da bo v kratkem z našim zdravstvom tako, kot napoveduje in pričakuje premier.