Z drugega sveta

Donald Trump je ne glede na odločitev o pariškem sporazumu katastrofa za svetovno podnebno politiko. Že s svojim ravnanjem v prvih mesecih vladanja je sprejemal ukrepe, ki so na domačih tleh zavrli nadaljevanje politike, sprejete v času Baracka Obama. Poleg tega spodkopava svetovno soglasje (z nekaj bolj obskurnimi izjemami), ki je bilo doseženo glede varovanja podnebja in je pred poldrugim letom privedlo do sprejetja pariškega podnebnega sporazuma. ZDA so bile v pogajalskem procesu konstruktivne in so bile eden od njegovih botrov.

Trumpovo ravnanje na področju podnebja odslikava, kaj konkretno je imela v mislih nemška kanclerka Angela Merkel, ko je bolj ali manj nedvoumno sporočila, da se Evropa ne more več zanašati na ZDA in da mora vzeti usodo v svoje roke. Trump je za Evropejce dobesedno »z drugega sveta«. Zagovarja mentalni, politični in gospodarski izolacionizem. Sam se vrača k nafti in premogu, ko EU ne vidi več nobene prihodnosti v fosilnih gorivih. Unija ima na svoji strani vse več vse močnejših zaveznic. Onesnaženje v kitajskih in indijskih mestih je obe državi spodbudilo k spremembi podnebne politike.

V času, ko za Trumpa starodavno pravilo, da je treba pogodbe spoštovati (»pacta sunt servanda«), očitno ne velja več, poskušata Peking in EU skovati zavezništvo, v katerem naj bi vztrajala pri spoštovanju sprejetih pravil na področju podnebne politike in svobodne trgovine. Trump je že med kampanjo »ugotavljal«, da so si podnebne spremembe izmislili Kitajci. Tudi logiko protekcionizma tako v Pekingu kot v evropskih glavnih mestih razumejo kot grožnjo. Na vrhu Kitajske in EU so teme, ki so dolga leta razdvajale obe strani na trgovinskem področju, v ozadju.
Da je Kitajska kot nekdanja tarča kritik za EU postala želeni zaveznik, je že tako še en dokaz, da se razmerja sil v svetu postavljajo na novo.