Za pest denarjev več

Kaj hočejo pisatelji? Včeraj so v izjavi pozvali vlado, da Mladinsko knjigo, ki so jo sedanji lastniki poskušali že nekajkrat neuspešno prodati, v skladu s strategijo upravljanja državnega premoženja vključi med strateške naložbe. Z Družbe za upravljanje terjatev bank, ki bi jo lepega dne lahko prodala komur koli, pravijo pisatelji, naj jo prenese na Slovenski državni holding. To bi seveda stalo, a kot smo poročali danes, vodi vpletene preprosta računica, ki pravi, da bi bila vzpostavitev podobnega založniško-knjigotrškega sistema, kakršna je MK, na novo pravzaprav še dražja rešitev. MK namreč ni navadno podjetje, pravijo vsi zainteresirani za njen obstoj, ampak je založba posebnega kova, državni uradniki pravijo, da edina zagotavlja izdajanje izrazito neprofitnega, vendar visoko kakovostnega izvirnega leposlovja in predvsem tudi izdajanje temeljne znanstvene literature. To seveda nikakor ne drži, MK ni edina ponudnica takega branja, je pa res, da ima v lasti imeniten repertoar avtorskih pravic slovenskih avtorjev in s tem velik simbolen pomen.

Na klasifikacijo državnih naložb, ki bo temelj za strateški dokument in premislek o tem, katere deleže lahko država brez škode proda in katerih ne, še čakamo. Finančni minister je pred časom povedal, da bo dokončana do konca aprila, nekateri bolje obveščeni viri pa znajo že zdaj prišepniti, da bo pri novem prerazporejanju v igri tudi Mladinska knjiga. Tako so nekateri menda razumeli predsednika vlade, čeprav so predvčerajšnjim v njegovem kabinetu pojasnjevali, da je moral biti nesporazum, češ da za to ni ustreznih možnosti. Največ, je bilo razumeti sporočilo z Gregorčičeve, bo to, da si bo vlada v okviru svojih pristojnosti prizadevala za »zagotovitev pogojev za nadaljnje delovanje« založbe.

Kaj bi pomenil drugačen status največje tukajšnje založbe. Če bi MK postala strateška naložba, torej naložba, s katero se poleg ekonomskih dosegajo še drugi cilji, bi morala država oziroma državni holding pridobiti vsaj polovični lastniški delež. To pri MK ne bi bil problem, tri banke, združene v konzorcij, so dale na prodaj skoraj sedemdesetodstotni delež, nekdaj v lasti holdinga, ki mu je glasno odklenkalo. A kaj bi to, da bi bila Mladinska knjiga državna založba, res pomenilo? Že dolgo poslušamo mantro, da državne družbe ne znajo poslovati najbolje in da bi bilo upravljanje boljše, če bi bile v lasti zasebnega kapitala. V primeru DMK, Državne Mladinske knjige, bi večinski lastnik torej moral spremljati tudi donosnost in druge kazalnike uspešnosti, ne pa le ugotavljati, da ujčka veliko založbo zato, ker je to, na primer, v primarnem nacionalnem interesu oziroma pomembno »za samobitnost slovenskega naroda in države«. S slovensko knjigo, stopnja neprofitnosti gor ali dol, bi torej bilo treba preprosto zaslužiti. A zakaj bi se s tem, kar zna bolje početi zasebni podjetniški interes, mučila država? Ker je bolj dobrotljiva? Lucidna? Naša oziroma »naša«?