Za preživetje KPK gre

Kmalu po izboru sedanjega vodstva Komisije za preprečevanje korupcije je bilo jasno, da bodo nastale težave. Zle slutnje so se v zadnjih dveh letih izkazale za nočno moro vseh, ki so verjeli v institucijo, ki je ob zagonu veliko obetala in vlivala upanje, da bo v tej državi mogoče spremeniti korupcijsko kulturo, izobraziti državne uradnike, uslužbence javnih zavodov in konec koncev tudi vse njene prebivalce v protikourpcijskem duhu.

Burleskno stanje v KPK, kakor ga opisujejo v nevladnih organizacijah, ki spremljajo stanje na področju boja proti korupciji, je eskaliralo do stopnje, ko nas je vse lahko sram. Pismo iz Pariza je verjetno zadnje opozorilo, da je treba s KPK nekaj narediti. In to nujno.

KPK je bila od vsega začetka, ko jo je še kot vladni urad vodil nekdanji tožilec Boštjan Penko, vsaki oblasti trn v peti. Pritiski na institucijo so se izražali ali v nezadostnem financiranju ali nejasni zakonodaji, pa tudi kot neprikriti poskusi ukinitve. Pri vsem tem je OECD s svojimi priporočili podpirala institucijo, ki ima zelo pomembno vsebinsko in simbolno vlogo. Verjetno pa nihče ni računal na možnost, da je mogoče pri politiki nezaželeno institucijo uničiti od znotraj z neposrečeno izbiro vodstva. Kakšno odgovornost ima predsednik republike Borut Pahor za polom, ki ga spremljamo, ni težko ugotoviti. A bolj kot to, je zdaj pomembno, kaj bo Pahor storil, da bi se stanje izboljšalo. Še pomembneje pa je, ali se bo na to temo oglasila vlada, vladajoča koalicija in celotna slovenska politika. Poseganje v institucijo KPK je seveda občutljivo vprašanje, a zgolj čakati na iztek šestletnega mandata sedanjega vodstva je prav tako nesprejemljivo. Zato je tudi pri tem vprašanju treba doseči plebiscitarno soglasje in ukrepati, če seveda želijo da KPK preživi.