Za zdaj vodi Ankaran

Predsednik državnega zbora Janko Veber je odločen: ko bo podpisal odlok o izvedbi lokalnih volitev, bo imel v mislih tudi občino Ankaran. Ne glede na to, kaj se v zadnjih izdihljajih sedanjega sklica državnega zbora še dogaja. Skupina poslancev je namreč poskušala odločbo ustavnega sodišča, s katero je to pred tremi leti namesto državnega zbora, ki je ignoriral voljo volivcev, ustanovilo ankaransko občino, »izničiti« s sprejetjem deklaracije o ustavnih vidikih izvršitve odločbe ustavnega sodišča. Sprejetje deklaracije naj bi imelo za posledico, da lokalnih volitev v Ankaranu, ki bi bile letos prvič, ne bi bilo. Toda Veber je jasen: tudi če bi poslanci sprejeli deklaracijo, ta ne bi bila pravno zavezujoča in ne bi mogla preseči odločitve ustavnega sodišča.

Občina Ankaran je zadnja, 212., v vrsti ustanovljenih občin. Njihovo povezovanje v pokrajine že nekaj časa ni politični projekt nobene oblasti, zato je država ostala (pre)razdrobljena in nemalokrat lokalno popolnoma politično razdeljena. Občino Ankaran so poslanci – po odločitvi ustavnega sodišča – sicer ustanavljali skupaj z občino Mirna. To so ustanovili, Ankarana niso. Ampak Mirna nima Luke Koper. In tudi nekateri prejšnji primeri naknadnih ustanovitev občin dokazujejo, da državni zbor pri njihovi ustanovitvi ni uporabljal istega metra.

Primer Ankarana je tudi nazoren prikaz razdvojenosti pravne stroke. Njihova nasprotujoča si mnenja izhajajo iz tega, kdo jih je zanje zaprosil: ali Koper ali Ankaran. Občina Ankaran je strokovno mnenje naročila pri treh pravnih strokovnjakih, koprska pri petih. Za zdaj se zdi, da je zmagala trojica, če se seveda v prihodnjih dneh do razpisa volitev še kaj ne zaplete. Ampak trenutno ni videti, da bi se kaj lahko. Lahko se bo potem.

Za mnenja zaprošena pravna stroka se je sicer predvsem ukvarjala z vprašanjem, ali je ustavno sodišče s tem, ko je junija 2011 samo ustanovilo občino Ankaran, poseglo v pristojnosti zakonodajalca. Ni od nas odvisno, da sodimo, katero od pravnih mnenj je pomembnejše. Bilo bi preveč ošabno, če bi trdili, da ankaransko zgodbo in možne pravne razlage poznamo zelo natančno. Se pa ta zgodba (spet) lomi ob vprašanju ustavnosodnega aktivizma. In seveda na tem, koliko državni zbor takšnemu aktivizmu sledi. Ne gre namreč za prvi tak primer, ko sta se soočili vprašanji integritete državnega zbora kot zakonodajalca in vloge ustavnega sodišča kot zakonodajalca.

Prvi sega v leto 2000, ko je državni zbor poskušal izvršiti odločbo ustavnega sodišča, s katero je to razglasilo zmagovalca na referendumu o volilnem sistemu dve leti po njegovi izvedbi, s tem, da je spremenilo v ustavi določena pravila o potrebni večini za to, da je neka odločitev na referendumu sprejeta. S tem je državni zbor pokazal, da odločitev ustavnega sodišča šteje za zavezujočo, čeprav se z njo ni strinjal.

Tako kot torej ustavnemu sodišču lahko v določenih primerih očitamo prevelik aktivizem, tako lahko tudi zakonodajalcu očitamo prizanesljivost do takšnega aktivizma. Verjetno pa ankaranska zgodba še ni končana. Ko bodo razpisane lokalne volitve, se bo gotovo nekdo spet pritožil – ali Koper ali Ankaran.