Zaganjanje v zid

Strategija za uvajanje alternativnih goriv v prometu se je v predlogih omejila na elektromobilnost. Glede na sedanje število avtomobilov v Sloveniji in glede na osnutke energetskega koncepta to pomeni več kot 600.000 električnih avtomobilov v lasti državljanov Slovenije leta 2050 oziroma 20.000 na leto. Če bi imeli veliko tovarno zgolj električnih avtomobilov, bi to še nekako šlo.

To pa je tudi skoraj vse, kar se tiče alternativnih goriv v načrtih. Omenjen je sicer še zemeljski plin, vendar le v povezavi s spornim projektom alternativnih metod črpanja v Petišovcih. Ni prvič, da vladni strategi ostajajo v škatli in izbirajo le rešitve, ki so blizu. Ob tem ne vidijo niti evropskih projektov, v katerih sodelujejo slovenska podjetja. Tak je projekt vzpostavitve začetne mreže polnilnic za utekočinjen metan, ki bi ga zaradi nižje teže rezervoarjev lahko uporabljali tovornjaki na dolgih poteh.

Še več, projekt je lahko rešitev za več težav. Denimo za povampirjene projekte bioplinarn, ki so uporabljale koruzo, in so večinoma v velikih težavah. Podobno kot v Italiji, vendar so tam našli krožno rešitev. Organske odpadke gospodinjstev in blato čistilnih naprav se tudi da predelati v bioplin, kar dokazuje več komunal in čistilnih naprav, ponekod ta plin, seveda stisnjen, uporabljajo tudi za pogon smetarskih vozil in avtobusov. Za proizvodnjo čistega biometana bi bili uporabni tudi lesni ostanki. Stranski produkt pa je nereaktivno gnojilo.

Vlada je na očitek 66 civilnih pobud, da še naprej slabša okolje na škodo ljudi, odgovorila, da to ni res, da je varovanje okolja in zdravja ljudi njena prioriteta. Zakaj potem civilne pobude lahko predstavijo toliko primerov, ko jih državni organi izrinjajo iz postopkov? Zakaj pri pripravi strategije za alternativna goriva vprašajo zgolj podjetja, ki se ukvarjajo z elektromobilnostjo in prodajo naftnih derivatov? Kje so taksisti, ki pravijo, da bi brez plina ostali brez zaslužka? Kje so komunale, ki proizvajajo bioplin iz odpadkov, ki jih ustvarjamo vsi? Če iz teh odpadkov nastane gorivo za avto ali tovornjak in zraven še gnojilo, dejansko ne more biti tako zelo napačno. Tako kot ne bi bila napačna proizvodnja vodika in kisika iz vode.

Seveda bo za prave učinke treba zmanjšati število avtomobilov na cestah, večino tovornjakov pa spraviti na vlake. A z neverjetnimi zapleti pri posodobitvi železnic, od iztirjenja tovornega vlaka pri Hrastniku do načrtov za gradnjo drugega tira, pogled na to ne more biti optimističen. Gradnja novih cest še vedno prehiteva gradnjo železnic, za tak razvoj pa je, vsaj v bolj razvitih državah, splošno znano, da ustvarja le še več cestnega prometa.

Vlada pravi tudi, da se trudi ustvarjati nova delovna mesta. Pa spet ni celostnega pogleda. Slovenci gredo po boljše plače v tujino, pri nas pa tako v turizmu kot v nekaterih novih tovarnah delajo tujci. Les izvažamo tja, kjer zanj bolje plačajo. Nekje je Slovenija zašla s poti, ki je vodila do zelene države v srcu Evrope. Na steni škatle je obledel plakat z lipovim listom, vsake toliko časa pa nanj posvetijo direktive Evropske unije. Nekoč je Slovenija bila prva, danes se zaganja v to in ono smer nekje zadaj.