Zakaj ne bližnjice?

Nenavadni »požarni poslovni model« v tujini obvladuje ekomafija.

Objavljeno
28. julij 2017 20.30
Polona Malovrh
Polona Malovrh

Maj: v Gorenjevem Kemisu gori. Ekološka nesreča? Junij: požar v Eko Plastkomu v lasti Finakosa in Saubermacherja. Še eno nesrečno naključje? Julij: ogenj uniči Ekosisteme v lasti Tomislava Kovačiča, nekoč nadzornika v Gorenju surovini. Nova naključna ekološka tragedija?

Uradna statistika poroča o treh požarih iz treh neznanih vzrokov. Je toliko naključij v zasebnem »smetarskem« sektorju mogočih ali imamo opravka z ekološko kriminaliteto širših razsežnosti? Nenavadni »požarni poslovni model« v tujini obvladuje ekomafija. Kaj pa pri nas?

Ko so zagoreli nevarni odpadki v Kemisu, ga najbrž ni bilo, ki bi pomislil na karkoli drugega kot na nesrečo. Ko je tristo gasilcev gasilo ogenj v podjetju za predelavo odpadnih nagrobnih sveč Eko Plastkom, je bilo ujeti tudi namige o smetarski korupciji tik za zahodno mejo in o ilegalni trgovini z odpadki, ki prinaša celo boljše zaslužke kot droga. Nato Zalog: škoda v podružnici celjskega podjetja, ki se ukvarja s predelavo odpadnih materialov, gre v milijone. Uradno nihče ne dela vzporednic med požari. Oživele so le pobude o vseslovenski sežigalnici kot rešitvi za vse, v zubljih izginjajoče odpadke.

Lahko pa izberemo tudi bližnjico do drugačne rešitve. Namesto po sledi študije, katera lokacija v državi bi bila za sežigalnico najprimernejša, uberemo sled denarja, odpadkov in lastniških povezav v »prodajalnah«, predelovalnicah in zbiralnicah odpadkov. V svetu te sledi vodijo do javnega sektorja in visoke politike. V svetu je zato problem požarov, v katerih gorijo odpadki, stvar policije, sodstva in – belih ovratnikov.