Zaključevanje

Pri prodaji tričetrtinskega državnega deleža v privatizirani delniški družbi Aerodrom Ljubljana, ki upravlja osrednje slovensko Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana, bo država očitno dosegla hitrostni rekord. Prodajno pogodbo naj bi z nemškim upravljavcem Fraport iz Frankfurta na Majni podpisala v prihodnjih dneh, petnajst mesecev po uvrstitvi Aerodroma Ljubljana na prodajni seznam.

Uvrstitev Aerodroma Ljubljana na seznam petnajstih družb je bila gotovo največje presenečenje. Očitno celo tako veliko, da v državnem zboru ni bilo veliko pomislekov proti prodaji strateško pomembne infrastrukture. Kajti Aerodrom Ljubljana je lastnik objektov na zemljišču, za katero ima štiridesetletno stavbno pravico. In da. Osrednja evropska letališča so in ostajajo v vsaj delni javni lasti: zvezni, državni, deželni, pokrajinski ali mestni. Tudi frankfurtsko.

Ko so parlamentarci požegnali prodajo, se je kamen začel valiti. In pridobivati hitrost z neutemeljenimi izjavami (zdaj odhajajoče) premierke Alenke Bratušek, da je v Aerodromu Ljubljana nekaj hudo narobe. Kaj že: da se je promet po padcu na začetku svetovne (!) gospodarske krize razmeroma kmalu začel povečevati? In da je družba ves čas poslovala z dobičkom? In pripravljala z evropskim denarjem krepko podprto širitev potniškega terminala?

Hkrati pa si ta ista vlada ni znala, predvsem pa ni hotela, povrniti glasovalnih pravic v družbi. Tako so lani o nadzornikih, letos pa o ustavitvi projekta drugega terminala in o delitvi v desetletju nakopičenega kapitala (v višini 35 milijonov evrov), namenjenega prav naložbam za prihodnost, odločali in odločili večji manjšinski delničarji. Domači finančni skladki so tako vsaj nekje dobili lepe dividende.

V Slovenski državni holding preimenovana nekdanja Slovenska odškodninska družba je vsaj na načelni ravni prodajni postopek vodila profesionalno, s pomočjo zunanjih pravnih in finančnih svetovalcev. Kakšni so prodajni pogoji seveda ni znano. Če bo Aerodrom Ljubljana prodan Fraportu – in če ta ne bo kupoval še kje v bližini – se vsaj najbolj črni scenariji ne bodo uresničili. Namreč da bi kupci brniškemu letališču odtegnil del prometa in ga preusmerili na katero od bližnjih letališč. Na primer zagrebško, dunajsko ali beneško. Prav upravljavec zadnjega je bil še ob oddaji ponudb zelo resno v igri – spet ob spodbudi že omenjene kandidatke za evropsko komisarko.

Po celem letu, ko kakšnega večjega pravočasnega nasprotovanja prodaji ni bilo, sedanja pač niso več na mestu. Ta država bi se z ustavitvijo postopka v zadnjem trenutku še enkrat osmešila in si zarila nož v hrbet – tako kot leta 2008 pri prejšnjem poskusu privatizacije Telekoma Slovenije. Če bi se to vendarle zgodilo – saj kakšen pravni hakeljc se pa ja vedno najde – bi se Aerodrom Ljubljana znašel v nezavidljivem položaju. Sam denarja za razvoj kljub dobičkonosnemu poslovanju pač nima dovolj, saj so si ga lastniki že izplačali.