Tiskane izdaje
Zakon, ki na področju celinskih voda ne loči med jezerom in hudourniško reko, ni zakon, ampak mrtva črka na papirju.
Seveda si s takšnim dokumentom že dobro desetletje v zgornjem Posočju in še marsikje drugje, kjer se je mogoče z gumenjaki ali kajaki podati na reko, precej mirno brišejo zadnjo plat.
Gre za še eno od omejitev in prepovedi, ki se jih brez kančka pomisleka ne upošteva, kršitev pa se ne sankcionira. Sleherni čoln, ki se, denimo, spusti po vodi pri Čezsoči, bi namreč morali kaznovati, ker je plovba na območju kopališč – po vzoru z morske obale – prepovedana. Če bi izvajali zakon, bi v tem času samo s pobranimi kaznimi lahko pokrili našo bančno luknjo.
Zakaj torej sploh rabimo takšne zakone? Leta 2002 sprejet dokument o plovbi po celinskih vodah je prišel pod drobnogled šele po lanskih utopitvah na Soči. Seveda pa ni bilo pomembno, koliko nesrečnežev je bilo mrtvih, ampak kdo je za to odgovoren. V takšni ihti iskanja krivca generalov po bitki je, denimo, predstojnik medobčinske uprave zgornjeposoških občin skoraj prejel ovadbo, čeprav je omenjena služba skrbela zgolj za urejanje vstopno-izstopnih mest, ne pa za plovno pot z vsemi pastmi na njej.
Ko so občine Bovec, Kobarid in Tolmin pripravile svoj odlok o plovbnem režimu, se je šele razkrilo, kakšno skrpucalo je v resnici zakon o plovbi po celinskih vodah. Seveda je odlok v navzkrižju z zakonom, ki je poleg vsega menda še neustaven, toda namesto da bi država prisluhnila lokalnemu prebivalstvu, kje jih tepe neživljenjskost določb in kje bi lahko prišla naproti, jim je zagrozila z ustavno presojo odloka. Ker je zakon pač zakon.
Najbolj je sporno določilo, ki občinam nalaga, da morajo poskrbeti za varnost plovbne poti, če že hočejo dejavnost izvajati z lastnim režimom. Prav nič ni presenetljivo, da tudi v lokalnih skupnostih ni mogoče najti tako norih, ki bi prevzeli takšno odgovornost. Popolno varnost je očitno nemogoče zagotoviti tudi v pokritih bazenih, kaj šele v naravnem okolju, ki se spreminja z vsako spremembo vremena. Zato je predvideno določilo odloka, da je uporaba plovbnega območja na lastno odgovornost, povsem logična. Približno 100.000 uporabnikov reke Soče na leto doslej s tem ni imelo težav. Nikogar se namreč ne sili, da mora na raftanje. Le dejansko ceno je treba vzeti v zakup, če se odloči za adrenalinski užitek.
Zato je zelo nerazumljivo, zakaj se morajo prav vodni športi razlikovati od športnega letalstva, padalstva, planinarjenja ali alpinizma, kjer je vsaj toliko tveganja kot pri spustu z raftom. In zaradi tega prej sam zakon ne bo prestal morebitne ustavne presoje, ne pa lokalni odlok, ki ni nič drugega kot življenjska prilagoditev omejitev in prepovedi.
