Zakon o smrti

Kadar ne vemo, ali oblast dela skladno s tem, kar govori, in tudi, ali sploh ve, kaj hoče in kakšne rezultate bo s svojim početjem dosegla, je najbolje pogledati zakone, ki jih sprejema. Tak je zdaj zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti – zakon o smrti.

Soočiti se s smrtjo svojega bližnjega je že samo po sebi pretresljivo, nič manj opravki, ki so takrat nujni. Pokopati svoje mrtve, poskrbeti za njihov in s tem tudi za svoj mir. Vsakogar izmed nas zadene to le enkrat ali dvakrat v življenju. Lastne izkušnje z organizacijo pokopa so zato minimalne, zaradi čustvene občutljivosti pa je žalujoči še posebno ranljiv in dovzeten za zlorabe in manipulacije. Na tej točki novi zakon brezobzirno poseže v čas žalovanja. Na področje smrti uvaja še več trga, posledica tega pa bo, da se bo množica domačih in tujih podjetij v Sloveniji potegovala za delo s trupli.

Trg, ki poskuša znižati stroške za vsako ceno in jih spremeniti v dobičke, v pogrebni dejavnosti pri nas že občutimo. Tranzicijski duh je tudi na tem področju stihijsko ušel iz steklenice. Novinarji so poročali, kako je neko podjetje v Črnomlju zbiralo trupla v garaži, da bi s hkratnim prevozom na upepelitev privarčevalo, umrli pa je zaradi tega svoj lastni pogreb zamudil in so pokopali prazno žaro. Ali, da sta se dve podjetji na pokopališču stepli za umrlega. Dogaja se, da pridejo pogrebci na dom svojcev tržit pogrebno storitev, še preden svojci vedo, da je njihov bližnji umrl. Informacije o smrti tako postajajo tržno blago. Z novim zakonom bi pokope lahko uredili tako, da bi imeli ljudje v času žalovanja več miru. A jih ni, temveč je tržni vzorec iz opisanih ekscesnih primerov z zakonom razširil na celoto. Kar je zdaj anomalično, bo postalo pravil(n)o.

Novi zakon spreminja tudi razmerje med javno službo in tržno dejavnostjo. Javna podjetja denar, pridobljen s trženjem sveč, prtov, fotografiranja, prelivajo v urejanje pokopaliških poti, mrliške vežice, širjenje pokopališča. Torej iz tržne dejavnosti v javne pokopališke storitve. Zasebnim podjetjem novi zakon tega ni predpisal. Dobički bodo veliki, denarja za pokopališča pa manj.

Trg pogrebnih storitev ne deluje kot drugi trgi. V enem ali dveh dneh ga svojci ne morejo raziskati in izbrati najugodnejšega ponudnika. Na videz mamljiv prosti trg bo pokazal zobe čez čas, ko se bo ponudba razširila, napovedujejo poznavalci. Tekma za trupla se bo razcvetela, pogrebi in urejanje pokopališč se bo podražilo, in ne pocenilo, kot napoveduje zakonodajalec. Protimonopolni zakon bo ljudem povzročil več škode kot koristi. A stroke tudi na tem področju nihče ne posluša. Medtem ko si bankirji pišejo svoje zakone sami, vlada in parlament pa jih posvojita, je marsikje drugod, tudi pri pogrebih, nasprotno. Čeprav so bili vsi proti, je po sedmih letih, odkar so ta zakon začeli pisati, zdaj sprejet. Pri tem je nenavadno, da parlament ni prisluhnil lastni zakonodajni službi, ki je zakonu nasprotovala. Kot da poslanci sploh ne preberejo, kar ta služba napiše. In čudno, da premier Miro Cerar, ki je ustavni pravnik, ni prisluhnil ustavnemu sodišču, ki se je že pred nekaj leti izreklo: pogrebi in pokopališča ne smejo biti na prostem trgu.

Odnos do smrti je eno temeljnih kulturnih vprašanj. Vsakdo, tudi oblast, ob tem pokaže svoj obraz.