Zamrznjena politika

Dolgotrajno iskanje novih ministrov, ki se po več kot dveh mesecih menda vendarle končuje, je v svojem bistvu realna odslikava nemoči in konfliktnosti slovenske politike. Karl Erjavec, predsednik manjše koalicijske partnerice, je premierko Alenko Bratušek spet stisnil v kot, ko je v zameno za nehvaležno ministrstvo za zdravje zahteval resor za Slovence po svetu, ki ga zdaj vodi ministrica iz vrst Pozitivne Slovenije. Bratuškova pa političnega preigravanja ni znala ustaviti. Toda s tem je koalicija javnosti sporočila, da vladno kadrovanje še vedno ni nič drugega kot politična delitev volilnega plena. Kar simbolizira vse stranpoti in anomalije slovenske politične tranzicije. Ali ni prav negativna kadrovska selekcija na vseh ravneh državo privedla tja, kjer je danes? In ali niso korenine korupcije, ki je medtem postala sistemska, prav v izbiranju vodilnih ljudi po načelu »ni pomembno, ali je pismen, glavno je, da je naš«?

Neskončna kadrovska simultanka torej sporoča, da so stranke pravzaprav enake in da nič ni drugače, kot je bilo do zdaj. Še posebno zato, ker se je koalicija hkrati lotila še enega ponesrečenega projekta, sestavljanja nove pogodbe dobro leto in pol pred volitvami. Dokument bi bil smiseln samo, če bi četverica strank lahko napisala seznam dveh velikih in nekaj manjših konkretnih projektov, ki jih bo vlada zanesljivo lahko izvedla do konca mandata. Dolgotrajna pogajanja pa so pokazala prav nasprotno: izpostavila so nepremagljive politične razlike med njimi, besedilo pa je iz ene različice v drugo bolj splošno in neoprijemljivo.

Toda zdaj je, kar je. Vlada, čeprav že spominja na nesrečno Pahorjevo posadko v obdobju razpadanja koalicije, zato verjetno ne bo razpadla. Predčasne volitve, kot smo že večkrat ugotavljali, trenutno niso prioritetna naloga nobene od političnih strank, ki se že pospešeno pripravljajo na evropske volitve. Opozicija izgublja čas z medsebojnimi spori, javni prostor pa polni s polemikami o preteklosti, inflacijo interpelacij in izrednih sej. Koalicija je torej za zdaj obsojena na sobivanje, kar pomeni, da bo morala najti formulo znosnega sobivanja, predvsem pa prekiniti mrtvi tek. Razmere, tudi če Slovenije ne bi zadela še huda naravna nesreča, tega preprosto ne dopuščajo.

Zato mora končno ukrepati premierka Alenka Bratušek. Prepričati mora dovolj kompetentni osebi, da bosta za leto in pol solidni službi zamenjali za delo na dveh najtežjih ministrstvih. Svoji stranki mora razložiti, zakaj bo iz vlade odšla še ena članica PS, koalicijskim partnerjem pa pokazati, da vlado vodi ona, in ne morda Karl Erjavec.

Predvsem pa bi morala državljanom dokazati, da vlada ni to, kar kaže njena podoba v zadnjih mesecih – zamrznjena v času in prostoru, čakajoč na odjugo.