Zamuda na štajerski progi
Posledice nedelujočega Arsa bi Slovenija lahko občutila šele v prihodnje.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
V nasprotju z burnim dogajanjem okoli drugega tira se na drugem koncu države v tišini uresničujejo železniški projekti med Zidanim Mostom in Šentiljem. Po dolžini precej daljši in po vrednosti blizu novi progi med Koprom in Divačo. A tudi na štajerskih progah ne poteka vse gladko. Dolgotrajno pridobivanje okoljevarstvenih soglasij zamika začetek del in ogroža črpanje evropskih sredstev. Neskončno dolgi postopki agencije za okolje (Arso) so sistemska težava, katere prave posledice utegne država občutiti šele v prihodnje.
Z zamikom del se zamika tudi črpanje denarja iz evropske blagajne. To se tako vse bolj pomika v podaljške sedanje finančne perspektive, torej med letoma 2021 in 2023. Slovenija bo tako spet hitela s črpanjem, ko se bodo zadnja zrnca peska že stekala na dno peščene ure. S tem pa se povečuje tudi grožnja, da vsega denarja sploh ne bomo izkoristili. To postane še večja težava, ker bo v prihodnjem evropskem proračunu za Slovenijo na voljo manj denarja, poleg tega bo precej okleščen kohezijski sklad, iz katerega zdaj sofinanciramo železniške projekte.
Slovenija ima težave z dolgotrajnostjo postopkov pri umeščanju objektov v prostor, z izbiro izvajalcev velikih projektov v postopkih javnega naročanja, vse bolj pa so problematični dolgotrajni postopki na Arsu. S tem ima vse večje težave direkcija za infrastrukturo, verjetno tudi manjši javni investitorji, gotovo pa zasebni vlagatelji; saga pri pridobivanju okoljevarstvenega soglasja za projekt Joca Pečečnika na bežigrajski podrtiji se vleče skoraj desetletje. Vzrokov za dolgotrajnost postopkov na Arsu je več; od tega, da je agencija poligon za uveljavljanje interesov nevladnikov, ki niso vedno nujno povezani z varovanjem okolja, do slabo pripravljenih vlog in predvsem pomanjkanja strokovnjakov na Arsu. Zadnja težava ni od danes. Čeprav agencija ter ministrstvi za okolje in gospodarstvo od vlade zahtevajo kadrovsko okrepitev, tega nujnega pogoja za hitrejše vodenje postopkov in varovanje okolja vlada ni izpolnila. Pa čeprav lahko nedelujoč Arso vpliva na manjše črpanje evropskih sredstev, zastoj z infrastrukturnimi investicijami, nezanimanje tujih vlagateljev za Slovenijo in slabše okolje.
Z zamikom del se zamika tudi črpanje denarja iz evropske blagajne. To se tako vse bolj pomika v podaljške sedanje finančne perspektive, torej med letoma 2021 in 2023. Slovenija bo tako spet hitela s črpanjem, ko se bodo zadnja zrnca peska že stekala na dno peščene ure. S tem pa se povečuje tudi grožnja, da vsega denarja sploh ne bomo izkoristili. To postane še večja težava, ker bo v prihodnjem evropskem proračunu za Slovenijo na voljo manj denarja, poleg tega bo precej okleščen kohezijski sklad, iz katerega zdaj sofinanciramo železniške projekte.
Slovenija ima težave z dolgotrajnostjo postopkov pri umeščanju objektov v prostor, z izbiro izvajalcev velikih projektov v postopkih javnega naročanja, vse bolj pa so problematični dolgotrajni postopki na Arsu. S tem ima vse večje težave direkcija za infrastrukturo, verjetno tudi manjši javni investitorji, gotovo pa zasebni vlagatelji; saga pri pridobivanju okoljevarstvenega soglasja za projekt Joca Pečečnika na bežigrajski podrtiji se vleče skoraj desetletje. Vzrokov za dolgotrajnost postopkov na Arsu je več; od tega, da je agencija poligon za uveljavljanje interesov nevladnikov, ki niso vedno nujno povezani z varovanjem okolja, do slabo pripravljenih vlog in predvsem pomanjkanja strokovnjakov na Arsu. Zadnja težava ni od danes. Čeprav agencija ter ministrstvi za okolje in gospodarstvo od vlade zahtevajo kadrovsko okrepitev, tega nujnega pogoja za hitrejše vodenje postopkov in varovanje okolja vlada ni izpolnila. Pa čeprav lahko nedelujoč Arso vpliva na manjše črpanje evropskih sredstev, zastoj z infrastrukturnimi investicijami, nezanimanje tujih vlagateljev za Slovenijo in slabše okolje.
