Tiskane izdaje
Zadnji barometer, ki ga objavljamo pred množičnim odhodom prebivalcev Slovenije na počitnice, kaže na več zanimivih ugotovitev. Prva je ta, da je vlada po dveh letih od zadnjih volitev dosegla najnižjo podporo do zdaj. Razlogov za to je več, a zdi se, da je zadnji žebelj v že tako nizko podpori vladi zabil »spontani« upor delavcev v Luki Koper, kjer so se začeli eni umikati od vladne koalicije zaradi ideoloških razlik, drugi so vladi zamerili, ker ne zna obvladovati razmer. In zdi se, da bo tudi Cerarjeva vlada delila usodo vseh vlad v tem tisočletju, ki so nekaj urejale upravljanje državnega premoženja, pa so si na tej točki vse po vrsti polomile zobe, začenši od Ropove vlade, da ne govorimo o Janševem obdobju tajkunskih prevzemov v premierskih sobanah, do Pahorjevih »auknov«.
Naslednja ugotovitev bi lahko bila, da so pred počitnicami na vrhu priljubljenosti strank še vedno stranke, ki se lahko izkažejo s tradicijo, razvito strankarsko mrežo in trdnim jedrom volivcev, na katere lahko vedno računajo, tudi v najtežjih trenutkih. To velja za SDS, SD, ki ji med koalicijskimi strankami edini uspe slediti SDS, pa tudi NSi, ki se je v zadnji meritvi prebila na tretje mesto. Strankarska mreža, konference, tabori, shodi in okrogle mize, ki jih tradicionalne stranke izvajajo dan za dnem v različnih krajih po Sloveniji, dajejo v tem smislu rezultate.
Potrditev tega je primer SMC in vprašanje liderstva, ko jo primerjamo s SDS. Ker v slednji vlagajo zelo veliko energije in pozornosti delu na terenu, imajo stabilno podporo okoli deset odstotkov, čeprav bi lahko bila zaradi averzije do lika in dela njihovega predsednika Janeza Janše lahko bistveno nižje. Medtem ko največjo opozicijsko stranko navzdol vleče njen predsednik (skoraj 70 odstotkov vprašanih ga v barometru ocenjuje kot negativni lik), lahko največja vladna stranka SMC po dveh letih od volitev razmišlja o zamujenih priložnostih. Omembe vredne lokalne mreže niso razvili, prav tako ne »think tankov« v centrali stranke, ki bi omogočili strokovno in politično podporo stranki, poslancem, ministrom in predsedniku vlade pri vodenju države.
Vse delo je tako padlo na eno osebo, na predsednika SMC Mira Cerarja, ki je v vse večjih napetostih videti vse bolj osamljen in zaradi stiske, v kateri se je znašel, aroganten. Zdi se, da je njihova edina valuta, dobro ime Mira Cerarja v dveh letih veliko izgubila, od tod tudi nizka podpora SMC. Počitniško obdobje bi premier lahko izkoristil za temeljit razmislek o tem, kako naprej, predvsem o tem, ali so ljudje, s katerimi se je obdal, na ravni, kakršno zahteva odgovorno vodenje države. Na podlagi podatkov anket lahko upravičeno trdimo, da so popolna iluzija pričakovanja, da bo po počitnicah vse bolje, da bodo stopnje zaupanja do stranke višje, ko se bodo volivci spočili, kar se je v resnici tudi dogajalo zadnji dve leti. Vlak volivčevega zaupanja v nov politični projekt je odpeljal. Se pa začenja trdo garanje strank za naklonjenost volivcev. Stranke in njeni predsedniki se s tem vprašanjem že močno ukvarjajo. A volitev še ne bo tako kmalu, ključ do njih je v rokah SMC, Mira Cerarja in Karla Erjavca. Tem trem v javnomnenjskih raziskavah trenutno ne kaže dobro. Adut politične stabilnosti pa je karta, ki se je načelno ne zaigra tako hitro.
