Zapozneli odmev

Državni statistični urad je v teh dneh objavljal na prvi pogled suhoparne podatke o gibanju cen v kmetijski pridelavi. Z njimi je pritrdil vse bolj glasnemu tarnanju kmetov zaradi padanja odkupnih cen, ki jim zmanjšujejo dohodke. A odkupne cene so le del vzroka za povzdigovanje glasu kmečkega življa, ki je, kot pravijo, premalo (u)slišan.

Težko bi rekli, da ni posluha zanje, ko tarnajo nad težjimi pogoji pridelave, kar je objektivno dejstvo. Država jim s skupnim denarjem iz evropskega in še dodatno domačega proračuna skladno s sedanjimi možnostmi pomaga z različnimi programi spodbujanja dela na kmetijah in razvoja podeželja. V majhni državi z zgodovinsko pogojeno razdrobljeno pridelavo pa se tudi ta skupna pomoč kar prepogosto razpršeno porazgubi. Ob preskromni pridelavi za preskrbo, kakršno potrebujemo v državi, so zato nujni novi in novi impulzi. Vsi pa imajo skupni imenovalec – denar.

O denarju, ki ga nikoli ni dovolj za vse želje in potrebe, pa ne le kmetov, govorijo tudi vsi protesti kmečkega življa v zadnjih mesecih po Evropi. Na njih zahtevano pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo je izbruh nezadovoljstva nad nepoštenimi praksami v prehranski verigi, kjer prvi v njej na koncu dobijo najmanj. Premoč dobro organiziranih končnih prodajalcev hrane na trgu je evropski problem, ki mu vsemogočna skupna politika EU ne uspe priti do živega.

Vsi poskusi prepričevanja in »prijateljskega« nagovarjanja k bolj poštenim odnosom, k pravičnejši delitvi dobička in bremen, do zdaj še niso obrodili sadov, s katerimi bi bili zadovoljni pridelovalci in predelovalci kmetijskih proizvodov. Tudi v Sloveniji ne, čeprav so bili v soju medijskih žarometov podpisani dogovori in celo kodeks dobre prakse, država pa se lahko pohvali, da smo prvi v EU z inštitutom varuha dobrih odnosov v prehranski verigi.

Narobe bi bilo posploševati, da je za vse, kar se zdaj dogaja na živilskem trgu, kriva le neusmiljena trgovina, v kateri v bitki za prepričevanje potrošnika k nakupu vse bolj zmagujejo cene. V njej se kaže le končni rezultat slabih političnih odločitev, kakršna je tista s posledičnim ruskim embargom na hrano iz EU. In v njej se kaže tudi slaba organiziranost in nepovezanost pridelovalcev, zato jim je že v izhodišču odvzeta pogajalska moč s kupci njihovih pridelkov.

Razpršenost interesov je tako še vedno največja cokla slovenskega kmetijsko-živilskega sektorja, v katerem so na žalootrebe in nekaj malega zraven. Med 58.000 prejemniki subvencij in drugih denarnih pomoči, ki jim jih ponuja slovenska in skupna kmst uspešni le redki. Večina kmečkega življa pri nas še vedno prideluje hrano zgolj za lastne petijska politika EU, jih je namreč le za približno 10.000 zaresnih pridelovalcev, ki živijo zgolj od kmetovanja.

Protest, ki ga je največja stanovska organizacija slovenskih kmetov organizirala daleč za vsemi drugimi državami EU, kjer so se zaradi skrb vzbujajočih razmer, nastalih po odločitvah v Bruslju, zganili že pred dvema, tremi mesec, je zato lahko zgolj potrditev slabe organiziranosti, v kateri izgubljamo vsi.