Zastavonoša Juncker

Drugače kot po prvem razkritju afere Luxembourg Leaks, ko se je za teden dni zavil v molk, se je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker odločil za medijsko ofenzivo. Nastopa na televizijskih postajah in se na neprijetna vprašanja časnikarjev odziva z mešanico živčnosti, bojevitosti in zbadljivosti. Nova razkritja sicer niso bila velika novost, a pokazalo se je, da je bogato veliko vojvodstvo v še večjih razsežnostih, kot je bilo znano do zdaj, sklepalo davčne kupčije s korporacijami. Vse skupaj se je zdelo zakonito, v najslabšem primeru bo ugotovljena nedovoljena državna pomoč.

Junckerjeva linija obrambe je še vedno enaka, češ da je izogibanje plačevanju davkov vseevropsko vprašanje. Po njegovi logiki so krivci za vzpostavitev sistema, ki je korporacijam omogočila ustanovitev navideznih podjetij, in plačevanje davkov, nižjih od enega odstotka, pravzaprav – vsi. Članice Unije so se namreč v zadnjih letih in desetletjih vedno sebično postavljale po robu prizadevanjem za večje davčno sodelovanje in usklajevanje davčnih ureditev. Vsaka država hoče z ugodnimi davčnimi aranžmaji in (prikritimi) subvencijami pritegniti velika podjetja. A Junckerjevo upravičevanje in zmanjševanje pomembnosti lastnega negativnega ravnanja s sklicevanjem na neetično prakso drugih, ni prepričljiv argument. Poleg tega nobena druga članica EU nima enakega sistema kot Luksemburg. Tam je tak model »raison d'être«. Še več, na čelu nobene institucije EU ni voditelj, ki je glede na svojo prejšnjo funkcijo vsaj objektivno (so)odgovoren za širitev takih praks.

Verodostojnost Junckerja bo vsaj v prvi fazi delovanja njegove komisije temeljito načeta. Zahteva tistih, ki menijo, da je po Luxembourg Leaksu postal neprimeren za opravljanje funkcije in da bi moral odstopiti, je v sedanjih okoliščinah neuresničljiva. Ne v vodilnih članicah ne v bruseljskih institucijah ni nikogar, ki bi lahko želel, da bi komisija v celoti odstopila. To bi sredi krize povzročilo kaos. Dokler ima Juncker trdno zaslombo, je nedotakljiv. Kljub temu je afera voda na mlin nasprotnikov močnega predsednika komisije, ki bi se lahko postavil po robu zahtevam najvplivnejših članic in s trmo uveljavljal rešitve, ki bi bile koristne za EU kot celoto. To bi bilo že brez afere skoraj nemogoče. Zato bodo morala biti v prihodnjih letih Junckerjeva prizadevanja še večja. Skoraj paradoks je, da je postal zastavonoša prizadevanj za pravičnejšo davčno ureditev. Zaveda se kočljivosti tega vprašanja med krizo, ko morajo v članicah zategovati pas na vseh področjih in ko se zmanjšujejo socialne pravice.

Poskuša doseči, da bi države druga drugo obveščale o davčnih kupčijah s korporacijami. Najbrž je najbolj izkušeni evropski politik na položaju. Želi si, da ga Evropejci ne bi sodili po Luxembourg Leaks, ampak po dosežkih v prihodnjih letih. Časa, da jih prepriča, ne bo imel veliko.