Zaušnica Primožu Ulagi

Za zaušnico pravijo, da je simbolično opozorilo tistim, ki želijo egoistično uresničiti svoje načrte. Predsednik smučarske zveze Primož Ulaga na redni skupščini pričakovano ni dobil nezaupnice, ker bi bilo nespametno po tako sijajnih rezultatih na začetku olimpijske sezone menjati prvega moža. Vsekakor pa je dobil nežno in inteligentno izrečeno klofuto, ki največkrat boli precej huje kot krepko primazana.

Ukora pa ni dobil le od baze, ki je večinsko zavrnila spremembe statuta, ampak najbolj vplivnih članov izvršnega odbora. Opredelil jih je Janez Kocijančič. Podpredsednik FIS in najbolj vplivni slovenski športni funkcionar predsedniku očita, da si jemlje prevelike pristojnosti pri vodenju zveze oziroma da skuša izvolitev razumeti kot pooblastila, ki niso v skladu s statutarnimi akti. Skrbi ga »privatizacija« zveze oziroma združitev predsedniške funkcije s pridobitveno dejavnostjo. Tako ostre očitke od najuglednejšega člana izvršnega odbora, brez katerega se v slovenskem smučanju in športu ne more zgoditi nič usodno pomembnega, smo slišali v dolgoletni karieri le enkrat – po škandalu Tomaža Lovšeta na kongresu FIS, zaradi katerega je moral, ker je sicer razumel delovanje zveze kot posel, tudi odstopiti. Kaj čaka Ulago, če ne bo poslušal izvršnega odbora in »baze«, si seveda ni težko predstavljati.

Zavrnitev sprememb statuta je bilo zgolj taktično dejanje, potem ko ga je izvršni odbor že po direktorskih akrobacijah prepeljal žejnega čez vodo. Ulaga si je z izredno odpovedjo delovnega razmerja direktorici Barbari Kürner-Čad in imenovanjem Jurija Žureja naredil medvedjo uslugo. Potrdil je namreč tisto, kar so mu ob zamenjavi »Lovšetove« direktorice očitali: željo po popolnem obvladovanju zveze in da ne gre za varčevanje ter zmanjševanje stroškov, ampak za kazanje moči in utrjevanje svojega položaja.

Primož Ulaga si je že ob izvolitvi zadal v sedanjem času neizvedljivo nalogo – postati profesionalni predsednik. Neizvedljiva je zategadelj, ker je v nasprotju z dejavnostjo civilne družbe. To je bilo tudi sporočilo zavrnitve statutarnih sprememb, v katerih sicer ni govora o profesionalizaciji predsedniške funkcije, ampak nagrajevanju predsednika in osebja zveze za uspešno delo. V času, ko smučarji in smučarke iz svojega žepa plačujejo treninge, da lahko tekmujejo uspešno pod okriljem zveze in jo v najlepši luči predstavljajo v mednarodni areni, je najblažje rečeno nespametno izzivati s takšnim predlogom. Še zlasti, če hkrati ukinjajo nagrajevanje športnih dosežkov.

Analiza Ulagovih nastopov in predlogov nedvomno kaže, da želi na vsak način za delo v zvezi dobiti plačilo. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi se smučarska zveza preoblikovala v delniško družbo ali d. o. o., predsednik Ulaga pa bi postal direktor ali predsednik uprave. Še vedno pa bo zveza društev potrebovala reprezentativnega zastopnika. Ulaga se je ujel v začarani krog biznisa, iz katerega se bo težko izkopal, če bo trmasto vztrajal pri profesionalizaciji svoje funkcije. Naj se nikar ne tolaži, da »zaušnica« na skupščini ni bila nezaupnica.