Tiskane izdaje
Vsako tarnanje nad povišanjem prispevkov za zdravstvo je odveč. Seveda gre za zbiranje dodatnega denarja, a hkrati gre tudi za povečanje pravičnosti v sistemu. Ta je še iz socialističnih časov zasnovan na zaposlenih, dandanes pa si vse več ljudi služi kruh v drugih organizacijskih oblikah dela, ki jih zdravstvo do zdaj ni zajelo tako kot prihodke zaposlenih oseb.
Zaposleni vsak mesec dajejo za zdravstvo povprečno po 200 evrov (mnogi tudi veliko več), druge skupine prebivalcev pa precej manj, nekateri celo zgolj 14 evrov na mesec, kar v resnici ni nič, saj porabijo za »pivo, cigarete in frizerja« več. Intervencijski zakon je to poskušal ublažiti, torej povečati pravičnost. Ni mu uspelo v celoti. Še največja »krivica« se je najbrž zgodila popoldanskim podjetnikom. To so tisti, ki imajo redne službe, v katerih že plačujejo za zdravstvo, novi zakon pa jih je najbolj obremenil. Popolnoma pravično bi bilo, če bi vsi plačevali odstotkovno enako od vseh svojih prihodkov, a tudi tak predlog je nekoč že bil na mizi, nato pa je odromal v predal. Dejstvo je, da vedno vsakdo brani svoje pravice do zadnjega diha.
Ko je minister za zdravje Tomaž Gantar pozno spomladi že imel pripravljen intervencijski zakon, je bilo v igri sto milijonov evrov. V včeraj sprejetem intervencijskem zakonu je ukrepov za le tretjino tega zneska – za slabih 36 milijonov evrov. S tem denarjem zdravstvo seveda ne bo odrešeno. Finančne težave zdravstva so v primerjavi s splošnim proračunom države majhne.
Toda če hočemo dobro delujoče zdravstvo, ki nas bo zdravilo takoj, ko bomo zboleli, moramo za zdravje nameniti približno toliko denarja, kolikor ga imajo razvite države. Imamo ga bistveno manj. Od tu naprej ni veliko možnosti: ali bomo začeli zbirati vsi skupaj več denarja, ali bomo bistveno spremenili organizacijo sistema, ali bomo zmanjšali zmogljivosti in s tem pravice, ki jih imamo, ali pa bomo vse skupaj prepustili »divjemu« razvoju kot do zdaj. Smer, v katero bo zdravstvo »podivjalo«, je ena sama: vse več bomo nenadzorovano plačevali neposredno iz žepa. To ne bo odpravilo nobene težave, bolnišnice bodo postajale vse težje dostopne in čedalje slabše opremljene tudi za resnično nujne bolnike. Torej, bolje bi bilo, da se odločimo za katerokoli načrtovano pot, četudi za vodeno privatizacijo, kot za stihijo. Žal je že celo desetletje tako, da je vsaka pobuda vnaprej obsojena na tako veliko nasprotovanje, da se je sploh ne da izvesti. Zato cepetamo navzdol.
Pri tem pa je neizmerno moteče, da se iz zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, ki so po vsebini del javnega sektorja, denar za zdravljenje pretaka v dobičke lastnikov. Včeraj sprejeti zakon je to po navodilih EU še dodatno uzakonil. Evropa se tu izkazuje za mačeho, ki nikoli ne razume svoje pastorke, ampak le interese svojih kapitalskih varovancev. Zato dopolnilno zavarovanje ni perspektivno. Odpraviti bi ga bilo treba že včeraj. A o tem vrabci čivkajo, muca pa čaka, da jih požre.
