Zemljo moraš imeti rad
Za prodajalce zemlje ni čustev, štejejo samo evri.
Odpri galerijo
ni podpisa
Pred leti so pri nas zemljo kupovali Britanci, tudi Italijani. Zdaj to počno Madžari, ki investirajo v Prekmurju, in Avstrijci, ki kupujejo zemljo v Apaški dolini in na Goričkem. Najraje imajo opuščene kmetije blizu meje, da zemljo lahko obdelajo s traktorjem s svoje kmetije. Upravičeno se lahko vprašamo, ali nas bodo pokupili. Ali ti nakupi vplivajo na ozemeljsko celovitost? Tudi Avstrijci so že živeli v Apaški dolini, a so morali po letu 1945 oditi, nadomestili so jih kolonisti iz revnejših delov Slovenije. Postavlja se veliko vprašanj.
Do zemlje moraš imeti poseben odnos, moraš jo imeti rad. Če je nimaš rad, jo boš prej ali slej prodal. Za zdaj se zdi, da je motiv – če se osredotočimo samo na Apače – ekonomski. Zemlja je v Sloveniji približno polovico cenejša kot v Avstriji in kupce zanima vse, kar je ob meji. Ni razlike, ali se z modernim traktorjem odpelješ malo bolj na sever ali malo bolj na jug. Meje ni več in slovenski kmet je izenačen z avstrijskim, prav tako je avstrijski kmet upravičen do slovenske subvencije. Velja seveda tudi obratno.
Za prodajalce ni čustev, štejejo samo evri. Ni pomembno, kdo ti jih odšteje, pomembno je, da ti jih odšteje čim več. Bi moral slovenski kupcem kdo pomagati – denimo država? Če se osredotočimo samo na Apaško dolino, bi lahko rekli, da je desetina pokupljene zemlje veliko in bi bilo morda smiselno vzpostaviti mehanizem, ki bi zainteresiranim na slovenski strani omogočil, da tekmujejo za zemljo. Na primer kredit z ničelno obrestno mero, ko neka državna institucija plačuje stroške financiranja. Panični odziv, denimo, da bi nakupe začel zemljiški sklad, se mi za zdaj ne zdi smiseln. Bolj se mi zdi ključno, da slovenske kmete usposobimo, da bodo konkurenčni severnim sosedom.
Do zemlje moraš imeti poseben odnos, moraš jo imeti rad. Če je nimaš rad, jo boš prej ali slej prodal. Za zdaj se zdi, da je motiv – če se osredotočimo samo na Apače – ekonomski. Zemlja je v Sloveniji približno polovico cenejša kot v Avstriji in kupce zanima vse, kar je ob meji. Ni razlike, ali se z modernim traktorjem odpelješ malo bolj na sever ali malo bolj na jug. Meje ni več in slovenski kmet je izenačen z avstrijskim, prav tako je avstrijski kmet upravičen do slovenske subvencije. Velja seveda tudi obratno.
Za prodajalce ni čustev, štejejo samo evri. Ni pomembno, kdo ti jih odšteje, pomembno je, da ti jih odšteje čim več. Bi moral slovenski kupcem kdo pomagati – denimo država? Če se osredotočimo samo na Apaško dolino, bi lahko rekli, da je desetina pokupljene zemlje veliko in bi bilo morda smiselno vzpostaviti mehanizem, ki bi zainteresiranim na slovenski strani omogočil, da tekmujejo za zemljo. Na primer kredit z ničelno obrestno mero, ko neka državna institucija plačuje stroške financiranja. Panični odziv, denimo, da bi nakupe začel zemljiški sklad, se mi za zdaj ne zdi smiseln. Bolj se mi zdi ključno, da slovenske kmete usposobimo, da bodo konkurenčni severnim sosedom.
