Ženske kvote

Tako imenovane ženske kvote v zadnjih letih v Evropski uniji sprožajo številne polemike. Ne gre zgolj za predpisane kvote pri zasedbi političnih funkcij, do leta 2020 naj bi tudi podjetja zagotovila, da bo štirideset odstotkov neizvršnih članov njihovih upravnih odborov žensk, sicer jih bo doletela kazen. Podobne zahteve so tudi na drugih področjih – ženske bi morale več vodilnih mest zasedati v medijih, na znanstvenem področju, v sodstvu, šolstvu, zdravstvu ...

Kot kažejo izkušnje nekaterih skandinavskih držav, je uvedba ženskih kvot pomembna kot temeljna vzpodbuda, da se preseže tako imenovani efekt steklenega stropa – nevidne neformalne ovire, ki ženskam na določeni stopnji onemogoča napredovanje. Ko je vsaj zasilna uravnoteženost vzpostavljena, je mogoče kvote brez posebnih negativnih učinkov spet postopoma ukinjati, ker je tovrstna shema utrjena in so zadržki in predsodki vsaj ublaženi, če že popolnoma ne izginejo.

Če je mogoče na določenih področjih tovrstne kvote uvajati brez težav, pa je drugod problem nekoliko bolj zapleten. V kulturi oziroma umetnosti bi lahko birokratski dekreti napravili več škode kot koristi, umetno vzpostavljanje ravnotežja bi imelo negativne posledice, pri čemer bi bili nezadovoljni vsi, moški in ženske. Resda so umetnostni kriteriji danes zelo subjektivni, neredko tudi povsem arbitrarni, vendar gre za odprto kompetitivno tekmo, kjer morda res vedno ne odloča zgolj kvaliteta, temveč tudi stopnja karizme (ki je seveda lahko pristna ali manipulirana), sposobnosti samopromocije, lobiranja in navez.

In ne nazadnje tudi spol. Položaj sicer ni enako neuravnotežen pri vseh umetnostnih zvrsteh in žanrih, ponekod, denimo pri igralstvu, se profesija celo feminizira, vendar je neenakosti še vedno veliko. V gledališču denimo le okoli petnajst odstotkov dram napišejo ženske, podoben je tudi odstotek režiserk, skoraj identičen je položaj pri filmu. Še slabši je delež dirigentk in komponistk, kljub nekaterim slavnim imenom je uveljavljenih arhitektk komaj za vzorec, prav tako so v izraziti manjšini avtorice v likovni oziroma vizualni umetnosti. Če se popravlja razmerje med ženskimi in moškimi literati (britanska založba Penguin je lani prvič skoraj uravnotežila število ženskih in moških avtorjev), pa so kritiki večinoma moški. In njihovo mnenje seveda ima določeno težo, ki se odraža tudi pri promociji in prodaji – začaran krog je spet sklenjen.

Vendar instant rešitve ni pričakovati, svoje kvote na teh področjih si bodo ženske morale priboriti same s svojim delom, noben uradniški predpis jim tega ne more olajšati. Položaj res ni idealen. Optimizem pa vzbuja dejstvo, da so se razmerja v zadnjih petdesetih letih izboljšala bolj kot prej v pet tisoč letih. Kar je še en dokaz, da so se skeptiki, ki so ženskam v preteklosti odrekali sposobnost umetniške kreativnosti, motili – enostavno je niso znali prepoznati.