Zima ponuja novo priložnost

Slovenska žičničarska panoga je zaradi tradicije za čuda preživela burna leta stagnacije in životarjenja brez večjih naložb, ko so lastniki, ki so bili kot po pravilu vse, le upravljavci smučišč očitno ne, v pijanskem plesu z bankami pisali smrtno obsodbo gorskim centrom in zimski turistični sezoni. Med svetovno gospodarsko krizo je izgubljala tekmo v boju za smučarje z državami, ki takšne tradicije nimajo, a so izkoristile priložnostni pretres z brezkompromisnimi stomilijonskimi naložbami v žičničarsko infrastrukturo.

Slovenija je zaspala, toda temu se danes nihče ne čudi. Bolj je presenetljivo, da naši centri kljub vsemu poslujejo pozitivno, da nekateri dosegajo rekordne izide in da so še vedno v takšnem (muzejskem) stanju, da se vanje splača vlagati. Sprememba lastništva na Voglu, Kaninu, Golteh, v Cerknem in še posebno Kranjski Gori so dobre napovedi, ki jim bosta morala slediti Krvavec in Rogla, medtem ko se lahko stečajna Kope in Mariborsko Pohorje zgledujeta po kaninski praksi.

Ti obeti niso nič drugega kot priložnost za resetiranje in ponovno delitev kart na mizi, kamor morajo biti tokrat povabljeni država, lokalne skupnosti, upravljavci, podjetja in zasebniki, ki so kakor koli povezani s smučišči. S to razliko, da si ne bodo izmišljali nove igre, temveč zgolj posnemali najboljše igralce v naši bližini. Z razumevajočo delitvijo odgovornosti in dolžnosti po deležih bi vsi našteti dokazali, da je Slovenija vendarle zrela za novo obdobje turističnega razvoja, kjer bi zimsko sezono brez zadržkov postavili ob bok termalnemu, obmorskemu, kulinaričnemu, vinskemu in turizmu aktivnega preživljanja prostega časa. Medtem ko smo poletno turistično sezono očitno že razvili do meja zmogljivosti, z zimsko tako začenjamo na novo.

Izbire pravzaprav niti ni, in če je priložnost res na dlani z odgovori vred, potem niti ni pomembno, zakaj se šele zdaj sprašuje, kako je mogoče, da Tina Maze promovira soline, ne pa predvsem naših smučarskih centrov, na primer.

Nedavna rešitev zimske sezone z zbiranjem denarja kranjskogorskih ponudnikov nastanitev, milijonska intervencija države na Kaninu z obnovo infrastrukture, samoprispevki ponudnikov na Bovškem za trženje smučišča ter povsem sveže napovedi naložb na Voglu in Kranjski Gori so – upajmo – napovedi spremembe miselnosti, ki lahko hipne prostovoljske gasilske akcije vendarle spremenijo v dolgoročno sistemsko rešitev. Vložki z javnim denarjem bodo veliki, toda račun se vendarle izide za vse, če gre za sklenjen krog sodelovanja hribov in dolin. A sistemska rešitev se mora začeti od zgoraj in pričakovati ali zahtevati bi jo morali že jutri. Še preden bo zelenih zim več kot belih.