Tiskane izdaje
Luigi Ammatuna, župan mesteca Pozzallo, ki leži na skrajnem jugovzhodnem robu Sicilije, kjer po vsak dan bolj smrtonosni plovbi čez Sredozemsko morje pristane glavnina afriških in bližnjevzhodnih beguncev, vsakemu beguncu posebej nemudoma po prihodu izrazi toplo dobrodošlico. Beguncem, ekonomskim emigrantom in bodočim prosilcem za azil v svojem imenu in v imenu odprtega sicilijanskega mesta pove, da jih je vesel in da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da jim pomaga.
Pri pomoči ubogim dušam, ki so iz domačih vojn in revščine pobegnile čez ubijalske puščave Sahela in množična grobišča, ki neoznačena rastejo po Sredozemlju, v Pozzallu sodeluje velik del lokalne skupnosti. Tradicionalno »emigrantsko« mesto se zaveda tako fizičnega kot simbolnega pomena iztegnjene roke pomoči.
A sicilijansko mestece, hkrati tudi nekakšno pokopališče in muzej ladij in čolnov, s katerimi so Afričani in Azijci pripluli v Evropo, je bolj izjema kot pravilo.
Kljub temu da je v zadnjih desetih dneh v Sredozemlju umrlo okoli tisoč ljudi, v zadnjih treh tednih pa jih je na Sicilijo in Lampeduso priplulo skoraj 15.000, se Evropska unija ne zgane. Uradniki in ministri zasedajo, klatijo smrtno nevarno birokratsko latovščino, pomoči pa od nikoder. Zločin proti človeštvu, v katerem v tesni spregi s tihotapci in gospodarji vojn v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu »učinkovito« sodeluje Evropska unija (in z njo vred seveda tudi Slovenija), se nadaljuje. Tako imenovana »emigrantska sezona« pa se je šele začela …
Tisto, kar evropske oblastnike najbolj (edino?) zanima, je, kako učinkovito preprečiti, da bi ljudje dejansko lahko stopili na evropsko zemljo. Zdi se, da je Bruslju še najbliže doktrina tihotapcev, ki namenoma potapljajo ladje in čolne, da se znebijo prič svojih grozodejstev.
Nikoli več, mar ne?
***
Preberite tudi reportažo s Sicilije: »Letošnje poletje bo peklensko. Evropa se mora nujno - in takoj - odzvati«
