Tiskane izdaje
Nekdanji predsednik državnega zbora France Cukjati je bil pred dnevi ogorčen, ker so ga zaradi izrečenih misli na enem od nastopov v nizu predavanj o stanju v državi in v podporo Janezu Janši zaslišali kriminalisti. Svoboda izražanja je v demokratični Sloveniji zaradi negativnih zgodovinskih izkušenj posebno občutljiva tema in ji ne bi smeli postavljati pretiranih mej.
Četudi vsakršna svoboda ni absolutna, ker se konča pri svobodi drugega, bi danes že moral obstajati splošni konsenz, da je nenavadno, če te organi pregona zaslišujejo zaradi ovadbe drugega državnega organa, v tem primeru Komisije za preprečevanje korupcije. Kritiko, kakršna koli že je, je treba znati prenašati. Zbor za republiko ima na tej točki morda celo prav in je zato njihovo ogorčenje razumljivo, čeprav je nenavadno, da nameravajo o vsem skupaj obveščati evropsko javnost.
To odpira naslednje poglavje v zgodbi med ZZR in protikorupcijsko komisijo, ki opozarja, da bi civilnodružbena organizacija lahko ne imela iskrenih namenov pri branjenju tako temeljne svoboščine, kot je svoboda izražanja, ampak da deluje ozko politično v službi enega in edinega cilja – obrambi prvaka SDS Janeza Janše z vsemi sredstvi. In tu je srž problema.
Ko KPK ugotovi, da eden od javnih funkcionarjev, celo predsednik stranke, ki, še huje, vodi izvršno vejo oblasti, ne zmore prepričljivo pojasniti izvora svojega premoženja, bi se morali v državi vsi zamisliti nad tem. Namesto tega se je civilnodružbena organizacija postavila v prvo vrsto agitatorja proti državni instituciji, ki pomeni pomemben delček boja proti eni največjih bolezni slovenske družbe v zadnjih nekaj desetletijih. Pri tem je treba opozoriti na še eno pomembno okoliščino. Cukjati in druščina so januarja in februarja zborovali z neznosno anahronistično retoriko, sama KPK in njen predsednik pa so bili deležni pretiranih obsodb.
Spomniti je treba tudi na dejstvo, da so bila zborovanja v obdobju, ko je bil Janša še vedno predsednik vlade, Cukjati pa predsednik sveta največje vladne stranke. Ko vladajoča politična stranka organizira odmevne političnohujskaške nastope, ti pa kulminirajo na mitingu resnice, ni daleč od ocene, da je takrat oblastna stranka poskušala z vsemi sredstvi rušiti avtoriteto eni od državnih institucij.
Ko k temu dodamo še popolnoma odkrite napade na sodno vejo oblasti in tožilstvo, kjer prav tako z roko v roki sodelujeta ZZR in SDS, se nam zarisuje nevaren scenarij namerne, ciljane in organizirane demontaže institucij pravne države, ki preganjajo kriminal v vrhovih slovenske politike. Ko razumemo kontekst zgodbe med ZZR in KPK, se ni mogoče znebiti občutka, da se tudi v tem primeru brezsramno zlorablja temeljno človekovo pravico do svobodnega izražanja za ozke politične interese točno določenega človeka. Kar nima nobene zveze s svobodo, ampak zlonamernim politikanstvom. Na tej točki bi si lahko izposodili retorično bravuro mojstra stikov z javnostmi v SDS: Do kdaj še?
