Tiskane izdaje
Hvala, gospod Trump! Čeprav se je Evropa tresla, kaj bo vaša zmaga prinesla tukajšnjim populistom, so nizozemski volivci že zgolj z rekordno 80-odstotno volilno udeležbo pokazali, da česa takega, vsaj za zdaj, še niso pripravljeni dovoliti. Neumnosti, ki jih zganjate tudi po izvolitvi, so bile svarilo, grožnje in brutalno nedostojna zmerjanja, ki si jih je na račun Nizozemcev privoščil še en, tokrat evropski »sultan« Erdoğan, ki prav tako misli, da se politika dela v prvi osebi ednine, pa so bile dodatna voda na mlin liberalnega nizozemskega premiera Marka Rutteja. Njegov izzivalec Geert Wilders je ob njih pokazal, da razen praznega govoričenja nima pojma, kako se nanje odzvati.
Koliko so na izzid volitev vplivale nizozemske notranjepolitične razmere, ne vemo. In tudi ni bistveno. To je bilo predvsem za Evropo ključno glasovanje, ki je jasno pokazalo, da je desničarske populiste mogoče ustaviti. Nizozemski volivci so njihovi »populistični internacionali«, ki jo vodita Marine le Pen in Frauke Petry, zabili zelo pomemben gol. Zmaga v četrtfinalu, kot bi rekel Rutte, je naša. Evropa se še vedno bolj kot z grožnjami in zapiranjem v nacionalne »bunkerje« lahko profilira z demokracijo, odprtostjo in socialno pravičnostjo. Za zdaj. In - tega nikar ne pozabimo - predvsem zaradi evropskih volivcev, ki se v ključnih trenutkih še vedno odzvati trezneje od politike. Dokaz sta Avstrija in Nizozemska.
Zdaj je spet na vrsti politika. Okrogla rimska obletnica bo prihodnji konec tedna idealna priložnost, da Evropa utrdi »nizozemski trend«, zakoliči meje populizmu in trasira po brexitu za vse pravo smer. Kajti že maja nas čaka francoski »polfinale«, septembra pa še nemški »finale«. In če Evropa samo enega od njih izgubi, utegnemo že prihodnjo pomlad igrati v prvi, drugi, morda celo v tretji, samo še pogojno evropski ligi.
