Zmagovanje je nalezljivo

Za Slovenijo je izjemen teden. Svetovno najodmevnejši dosežek sicer ni prišel iz športnih, ampak znanstvenih logov. Odkritje ekipe pod vodstvom dr. Tatjane Avšič Županc o povezavi med virusom zika in mikrocefalijo bo za človeštvo pomembnejše od vsakega prvega mesta na tekmovališču. A zmaga za slovensko znanost je bila tudi del pozitivnega vala, ki nas je zajel v zadnjih dneh in v katerem so glavno vlogo odigrali izjemni Peter Prevc in drugi slovenski »orli«. V Oslu, Trondheimu in Vikersundu so uprizorili nekaj do zdaj nepojmljivega in tudi težko ponovljivega.

Norveška skakalna turneja je štela pet tekem in prav toliko je bilo slovenskih zmag, ena ekipna in štiri posamične, pod katere sta se podpisala Prevc in Robert Kranjec. Prevčev zmagoviti pohod, ki je včeraj dosegel svojevrsten vrhunec z zmago kljub padcu v finalni seriji, se je prenesel tudi na druge, na njegove reprezentančne sotekmovalce, skakalke na Ljubnem, ki so z Majo Vtič na čelu slavile prvo domačo zmago v svetovnem pokalu, na Filipa Flisarja.

Med temi dosežki ni neposredne povezave, a naši športniki so že ničkolikokrat pokazali, da je pri njih zmagovanje nalezljivo. To je najbolj razvidno na olimpijskih igrah v Sočiju, kjer je ena kolajna spodbudila drugo, dokler se jih ni nabralo osem. Ne gre za nekakšno mistično prenašanje pozitivne energije, ampak za spoznanje, da je v svetovnem vrhu nekdo, ki prihaja iz enakega okolja kot ti in dela podobno trdo kot ti. Predvsem pa pri športnikih prevladuje precej bolj produktivna mantra od tiste stereotipne o nevoščljivih Slovencih - če lahko zmaga moj sosed, lahko zmagam tudi jaz.

Zato izbruhi zmagovitega »virusa«, ki je tako kot znanstvena zmaga podkrepljen z obilico načrtnega in strokovnega dela, niso posebno redki. Tega, da bi se ga nalezli tudi slovenski politiki, pa še nismo dočakali.